»Pusti puško zunaj in obuj copate«

Tako kakor se začetek ali konec druge svetovne vojne pogosto omenja kot izhodišče za štetje »sodobnega« časa, bo postal izbruh novega koronavirusa leto nič našega novega štetja. Ko ga bomo – če ga bomo – preboleli, nič več ne bo tako, kot je bilo. In ta zapis o kratkem nepozabnem bivanju v Longyearbyenu je izseček orisa življenja v najbolj severnem mestu na Zemlji iz časov, ki so, čeprav je od takrat preteklo manj kot mesec dni, minili.

Danes so šole in vrtci, univerzitetno središče, kino, knjižnica in športna dvorana v Longyearbyenu zaprti, okoli 2300 prebivalcem mesta, ki spada pod Norveško, kjer se z novim koronavirusom spopadajo še posebej neučinkovito, so svetovali, naj se zadržujejo doma. Zadnje turiste so iz mesta pospremili danes zjutraj, naravnost iz karantene na zasebno letalo. Virusa še ni tu, vendar menim, da bo kmalu, mi je v torek zvečer zadnje sporočilo poslala novinarska kolegica Line Nagell Ylvisaker.

Ves svet je povezan, s sledmi človeka – bodisi prek semen rastlin z vsega sveta, ki jih hranijo v tamkajšnji svalbardski rastlinski genski banki, bodisi z mikroplastiko v ledeniški vodi, bodisi z novim virusom, ki je pretresel vse družbene sisteme – tudi najbolj oddaljeni, nepriljudni kraji na svetu.



Surovost tega kraja ves čas biča obraz, edino telesno ploskev, ki je ni mogoče povsem zakriti pred temperaturami, ki se spustijo tudi več kot 30 stopinj Celzija pod ledišče, in vetrom, ki jih zniža še za dodatnih deset stopinj. V muzeju osvajalcev severnega pola med porumenelimi fotografijami in ilustriranimi naslovnicami časopisov človek začuti, kakšen je bil Longyearbyen pred dobrimi sto leti, ko je bil postojanka odprav, ki so se pehale, da bodo prve zapičile zastavico svoje države na severni tečaj. V brošuri o začetkih mesta, tesno prepletenih s kitolovom in zatem z rudarjenjem, je mogoče videti, kako se je tod živelo prva leta po ustanovitvi mesta v lasti rudarske družbe. Poleti kamnita puščava brez dreves in z vodo vsepovsod, pozimi zamrznjen med hribi in morjem v fjordu, po katerem plavajo ledene plošče.
 

Mesto, ki je zraslo na premogu

Longyearbyen je zrasel na premogu in premog ga poganja še danes, čeprav od sedmih rudnikov deluje le še eden. A premoga nakopljejo dovolj za vse svoje potrebe, še več pa ga izvozijo za nemške jeklarne. Lokalne oblasti v desetih letih načrtujejo prehod od premoga k drugim, bolj trajnostnim virom energije, a ni še znano, h katerim.

Rudarstvu se po virih prihodkov približuje turizem, tudi nekdanje rudarsko naselje je predelano v penzion s hipstersko restavracijo, ki streže burgerje. Iz Osla je do Longyearbyena le tri ure leta in turisti sem prihajajo na oddih za konec tedna, mi je zaupala starejša sopotnica na letalu, ki je s takšnim veseljem zvrnila pločevinko piva in pohrustala čips, da ni bilo dvoma, kaj bo počela naslednje štiri dni.



Premožnejši si privoščijo križarjenje okoli svalbardskega otočja, ki razkriva izjemne razglede na ledenike in severne medvede.
S kopnega Longyearbyen ponuja pogled na naselja pisanih, večinoma vrstnih hiš in blokov, ki dajejo vtis začasnosti bivanja. Ta je kar pravi, saj dobra tretjina prebivalcev prihaja od nekod drugod, bodisi iz celinske Norveške, drugih skandinavskih držav, Rusije in v zadnjem obdobju zlasti Tajske. Tajci in Tajke so vzeli v roke kuhalnice v več – sicer maloštevilnih – hotelih in restavracijah. Zaradi klime se gotovo niso priselili sem, čeprav je v notranjih prostorih celo za moje premražene ude povsod nadpovprečno toplo.

​Preseneti tudi »slovenska« navada nošenja copat, pri čemer so jo v Longyearu, kot prebivalci skrajšano pravijo kraju, pripeljali do skrajnosti. V copate se je treba preobuti, kamor koli prideš, najsi bo to uglajena restavracija ali univerzitetno središče. »Pusti puško zunaj in obuj copate,« piše na tamkajšnjih kratkih majicah, ki jih prodajajo med spominki. Ker ima človek na sebi še toliko drugih oblačil, postaneta oblačenje in slačenje ob prihodu oziroma odhodu kamor koli skorajda družabni ritual.



Če so copati že tako ukoreninjena navada, da ni nikjer posebej razloženo, od kod izvira, je prav pojasniti tudi, zakaj prebivalci hodijo naokoli oboroženi. Območje mesteca je načeloma varno pred severnimi medvedi, a že kakšna dva kilometra stran srečaš opozorilni znak zanje, in po prečenju te meje je treba s seboj imeti puško, s katero je treba tudi znati ravnati. Polarnega medveda žal nisem videla v drugačni obliki kot nagačenega, vendar me je kar malo stisnilo pri srcu, ko sva z novo znanko zvečer pešačili z zakuske proti penzionu po cesti, kjer se je severni medved nazadnje najbolj približal mestu. Medvedi se mestu načeloma izogibajo, približajo se mu takrat, ko so bolni, vsekakor pa se jim v tem primeru ne zgodi nič dobrega, čeprav je njihov odstrel prepovedan. Od kod pa so tisti kožuhi v trgovini z izdelki iz krzna in usnja? Z Aljaske, me z eno od številnih norveških dvoličnosti seznani Julie.


 

Unikaten kraj, unikatni ljudje

Zelo hitro postane jasno, da ima vsak, ki se za nekaj več mesecev znajde v Longyearbyenu, za seboj unikatno, poslušanja vredno zgodbo. Julie, denimo, je bila nekoč organizatorka glasbenih koncertov in festivalov, visoko se je povzpela tudi v hierarhiji založbe EMI. Ko je imela tega dovolj, je presedlala v nevladni okoljski sektor (WWF), zdaj pa to dvoje poskuša povezati v knjigi o okoljskem odtisu kulturnih prireditev na Norveškem, ki jo je prišla za dva meseca »predihat« k bratu biologu, ki poučuje na tukajšnji fakulteti.

Okoljski odtis norveške kulture? Ogromen je, se nasmeji Julie, muzajoč se ob mojem čudenju nad eksotičnostjo teme. Ogromen je tudi ogljični odtis prebivalcev Longyeara. Ogrevajo se na premog, ki je resda lokalen, prevažajo se z letali, večino stvari, ki jih potrebujejo, tudi vso hrano, uvozijo.

Le ena svetla, mikroizjema pri lokalni prehranski samopreskrbi obstaja – mikrozelenje, ki ga po sistemu hidroponike goji Benjamin Vidmar. Da, njegov praded je bil Slovenec iz Clevelanda, mi pove kreativni direktor podjetja Polar Permaculture Solutions. Mikrozelenje je začel gojiti že leta 2012, tri leta pozneje je ustanovil podjetje. Preden se je lotil posla, je z denarjem lokalne oblasti opravil študijo izvedljivosti in ta je pokazala, da mikrozelenje med vsemi vrstami zelenjave prinaša najvišjo dodano vrednost.

Osem različnih vrst nežnega zelenja goji na dveh lokacijah v mestu, dvakrat na teden ga dobavlja štirim mestnim restavracijam in edini trgovini. Letos načrtuje povečanje obsega pridelave, saj mu je lokalna oblast, lastnica vseh zemljišč in hiš v mestu, odobrila postavitev velikega rastlinjaka. Ponosno pove, da je to namero podprla tudi norveška premierka Erna Solberg, ki se je nekaj dni prej udeležila slovesnosti ob največjem pologu semen v svalbardsko rastlinsko gensko banko. Solbergova je na slavnostni večerji posebej omenila »Benovo« mikrozelenje kot edino lokalno hrano na krožniku tisti večer.



Benjamin počne še veliko drugega. V sezoni severnega sija s poslovnim partnerjem organizirata degustacijske vožnje z avtobusom (Arctic Tapas), obenem je vodja restavracije v hotelu Radisson, kuhar v srednji šoli, prevzemnik bioloških odpadkov iz šolskih kuhinj in didžej. »To je majhno mesto. Sem ne pridete, da bi delali za računalnikom, ampak da si umažete roke,« se nasmehne. Na Svalbard ga je prignal avanturistični duh. Živel je na Borneu, zatem je začel delati na turistični križarki okoli Arktike. Povabili so ga na Svalbard in tu je spoznal osebje hotela Radisson, prijavil se je za položaj vodje restavracije, ki jo vodi od leta 2008. Odrasel je v Ohiu, domovanje na Svalbardu zdaj izmenjuje s tistim na Floridi.

»To je izjemen kraj, vendar ni za vsakogar. Ljudje imajo čut za skupnost, vsi skrbijo drug za drugega in držijo skupaj. In vsi so tu, ker tukaj hočejo biti. Če ti ni všeč, odideš,« pripoveduje Benjamin, ki so mu v Longyearu poleg vsega drugega všeč tudi nizki davki in visoka plača. Veliko ljudi pride sem delat od februarja do oktobra, preostanek leta pa potujejo.
 

Na saneh, ki jih vlečejo haskiji

V Longyear se je iz Osla sprva zaradi dela, potem pa zaradi ljubezni – do kraja in zatem še do fanta – preselila 28-letna Sara Madsen. Diplomantka turističnega menedžmenta je službo našla v podjetju Svalbard husky, kjer glavnino zaposlenih predstavljajo psi, aljaški haskiji. V mestu deluje okoli šest podjetij, ki ponujajo izlete na saneh z vlečnimi psi, Svalbard husky je s stotimi psi eno manjših, nekatera imajo tudi 300 psov, pove Sara.



Prijavila sem se na popoldanski poldnevni izlet s sanmi v bližnji okolici mesta. Skupaj z osmimi drugimi udeleženci so nas najprej odpeljali v prostore svoje pisarne, nam tam razdelili kombinezone in obutev za polarne razmere, zatem smo se odpeljali približno šest kilometrov ven iz mesta, na lokacijo, kjer so nastanjeni psi. Njihove hišice so razporejene na takšni razdalji, da se haskiji med seboj ne morejo dotakniti, a ravno prav skupaj, da čutijo pripadnost veliki družini.

Pri Svalbard huskyju udeležence izletov vključijo v pripravo psov za vožnjo s sanmi, kar omogoča veliko bolj pristno izkušnjo kakor pri drugih podjetjih, kjer je tvoja edina naloga, da se usedeš v sani in med vožnjo ne zmrzneš. Sara pokaže, kako je treba haskija spraviti med noge, mu nadeti oprtnico, ga z njo dvigniti na zadnje noge ter z njim odskakljati mimo drugih psov do sani in ga pripeti na pravo pozicijo na vlečni vrvi. Psi, na videz strah vzbujajoči, so povsem krotki in navajeni človekovega še tako nerodnega motoviljenja okoli vratu in glave. Tako je zato, ker so že od malega vzgajani v prisotnosti več ljudi in psov.



Ko so vsi psi privezani, mi pa na položajih v saneh ali za »volanom«, pripravljeni na izlet po dolgi zasneženi dolini, ki se ob treh popoldne že potaplja v mrak, se haskiji oglasijo z neuglašenim tuljenjem. Zanje se je začela najboljša služba na svetu, zame najbolj ledena in tudi najbolj posebna izkušnja. Podoba zasnežene pokrajine ob fjordu z bližnjimi hribi, katerih odtenke šibko sonce in hitro premikajoči se oblaki ves čas spreminjajo, bo ostala zamrznjena v spominu.