Ravnina na eni strani in gričevnat svet na drugi sta razlog, da hrvaško Medžimurje za oddih izbere vedno več turistov in izletnikov, med katerimi poleg domačih gostov prevladujejo Slovenci. Čedalje več je tudi Evropejcev iz bolj severnih držav, ki iščejo butična doživetja v naravi.

Glavno in največje mesto ter središče županije je Čakovec, poleg njega imata status mesta še Mursko Središće in Prelog. V Prelogu vsako leto poteka festival toplozračnih balonov, ki se ga je septembra letos udeležilo več kot dvajset ekip iz vse Evrope.

Zelo obiskane so Terme Sveti Martin, ki ležijo tik ob slovenski meji in so v zadnjem času postale sodobno medicinsko termalno zdravilišče, eno najkakovostnejših na Hrvaškem, ki se tudi sicer vse bolj pozicionira kot država medicinskega turizma. Tu imajo poleg večjega števila notranjih in zunanjih bazenov, otroških vodnih parkov in sprostitvenih centrov s savnami tudi polikliniko z ekipo fizioterapevtov, kineziologov in ortopedov.

Zlatarstvo in mlinarstvo

Poleg obiskovalcev term pridejo v te kraje v glavnem ljubitelji gastronomije in vinarstva, kolesarji in udeleženci timbildingov. Pogosta izbira slednjih je (ob jadranju po Dravi) tudi dinamična predstavitev zlatarstva oziroma spiranja zlata iz Mure in Drave, med katerima leži ta najsevernejša hrvaška pokrajina. Včasih je bilo v Medžimurju poleg vinogradništva namreč prevladujoča obrt zlatarstvo in znano je, da so se tu s tem ukvarjali že Rimljani. Središče zlatarstva na tem območju je danes v Donjem Vidovcu. Tehnika pranja je zelo preprosta, zahteva pa veliko fizično moč. Drava še danes med vsemi evropskimi rekami daje najčistejše zlato.

V ekomuzeju Med dvema vodama spoznamo tako naravno kot kulturno dediščino. FOTO: Denis Perčić

Kako je bila ta obrt videti, lahko izvemo v Centru za obiskovalce Med dvema vodama, ekomuzeju v vasici Križovec, ki ni le muzej o bogastvu narave (zanimiva je zgodba o dveh dnevnih metuljih, ki sta na svetovnem seznamu ogroženih vrst, to sta veliki travniški plavček in dolgočasni travniški plavček), ampak tudi o tamkajšnji kulturi, gospodarstvu in družbi. »Njegov namen ni, da bi ljudje tukaj preživeli več kot uro, ampak je cilj, da jih prek virtualne realnosti navdušimo, da odidejo raziskovat izvorne lokacije Medžimurja,« pojasnjuje direktor Turistične skupnosti Medžimurje Rudi Grula. V pritličju centra sta sodobno opremljeni galeriji s stalno interpretativno razstavo, v okolici pa interpretacijska brunarica Moj hrast Adam in sodobno tematsko otroško igrišče Rječica.

Za otroke so uredili tri doživljajske poti. Tako za odrasle kot za najmlajše je zanimivo tudi dogajanje na reki Muri. Tamkajšnja učna pot poleg sprehoda po neokrnjeni naravi ponuja veliko zanimivih informacij o naravni in tradicionalni dediščini. Imajo tudi rečni oder – plovilo, ki kot perpetuum mobile prevaža ljudi in vozila, brez motorja, jader in vesla. Na Muri in njenih številnih rokavih lahko doživimo pravo ribiško avanturo ali light rafting v tradicionalnih lesenih čolnih. »Današnja tehnologija nam omogoča, da nežive stvari oživimo,« pravi Grula. Tako so storili tudi z najstarejšim mlinom na Muri. »Obnova mlinov je bila del skupnega evropskega projekta s Slovenijo. Vi imate otok ljubezni, mi pa ljubezenski labirint, kjer postanete mlinar in se vrnete v njegove čase.«

Madžerkin breg

V okolici je veliko kmečkih turizmov, farma konjev ter jelenov in muflonov, kjer ponujajo izdelke iz divjačine. Poleg kulinarike obiskovalce pritegne tudi vinarstvo. Na območju uspeva dvajset različnih sort, najbolj prepoznavni so po šiponu in sauvignonu. Prav nič ne zgrešimo, če se po vinsko doživetje odpravimo kar na največjo turistično zanimivost Medžimurja, razgledni stolp (vidikovac) na Madžerkinem bregu, ki ga je v letu od odprtja obiskalo že 85.000 ljudi.

Pogled na vinograde iz Madžerkinega brega. FOTO: Pija Kapitanovič

Pogled z Madžerkinega brega seže v štiri države – Avstrijo, Slovenijo, Madžarsko in na Slovaško. Ime je dobil po Emiliji Krauthaker, bolj znani kot »Mađerka«. Emilija, madžarska balerina, se je rodila v Budimpešti, tja pa je okoli leta 1940 prišla kot žena Alberta Krauthakerja, na Madžarskem šolanega vojaka. Ko je mož le nekaj let po poroki, kot mnogi drugi v tistih časih, skrivnostno izginil, jo je doletela še nacionalizacija. Pustili so ji le deset hektarov nerodovitne zemlje. Kot umetnica se v gospodarjenju ni najbolje znašla in doživela je hudo revščino. Ko so jo vprašali, od česa živi, je menda dejala, da »od svojih kokoši in njihovih jajc ter od lepote, ki me obdaja«. V postopku denacionalizacije, okoli leta 2005, so se našli njeni zakoniti dediči, katerim so zemljišče vrnili. A na srečo so ga prodali lokalni, večkrat nagrajeni vinogradniški družini Štampar.

Vinski salon na prostem

Ta ima le nekaj metrov od tega prvega stolpa v Evropi z orglami (izdelalo jih je slovensko orglarstvo Škrabl) svoj vinski salon, lokal na prostem, ki ga ob koncih tedna obišče tudi po več kot tisoč ljudi. Prvi dan poletja je tam tradicionalni koncert klasične glasbe, prirejajo tudi večdnevne jazzovske festivale.

Tudi v Medžimurju vam bodo postregli z bučno juho. Fotografija posneta iz terase Terbotza. FOTO: Pija Kapitanovič

Po legendi so prvo trto na štrigovskih gričih (Štrigova je mesto, kjer je Madžerkin breg) posadili že stari Rimljani. Simbolni zaščitni znak tega območja je danes Medžimurska vinska cesta, ki je bila že leta 2007 izbrana za najboljši izvirni turistični proizvod celinske Hrvaške. Približno trideset degustacijskih sob in vinskih kleti je vpetih v pokrajino hribovitega dela, ki leži ob meji s Slovenijo, na skrajnem severu Hrvaške, na nadmorski višini 202 metra.

Dobra izbira je tudi restavracija v obnovljenem dvorcu Terbotz (prihodnje leto bo tam s pomočjo evropskih sredstev dokončan butični hotel), kjer prirejajo pokušine vinskega izbora družine Jakopić, ki so tudi lastniki dvorca. Poleg drugih domačih dobrot je mogoče pokusiti tudi medžimursko gibanico, ki je poleg vina dokaz, da kultura ne pozna meja.