Vratar in slikar
V uglednem avtomobilskem salonu v Mariboru je odmevala prijetna jazz glasba, med zloščenimi jeklenimi konjički se je za petkov večer nabralo neverjetno veliko ljudi. Na panojih v pritličnem delu in na ograji nad nami so naši pogledi in duše vpijali barvite slike impresionističnega sloga. Ko sem preverjal obiskovalce, sem si zlahka zamišljal, da bi lahko bil tam nekje zadaj celo vhod na nogometni stadion. Toliko mariborskih nogometnih legend je namreč bilo na kupu, vsi pa so prišli preverit slikarsko nadarjenost svojega sodruga Rudija Bračiča. Po duši je nogometaš; bil je uspešen vratar mnogih klubov, močan pečat v športu je pustil tudi kot dolgoletni predsednik nogometnih trenerjev in član slovenske nogometne vlade, v mestu ob Dravi pa tudi kot šef zavoda za šport.
Selektorja slovenske nogometne reprezentance Matjaža Keka sem pobaral, ali je bil morda on, kot velik ljubitelj in poznavalec jazz glasbe, na tej razstavi tudi v vlogi nekakšnega selektorja prefinjenega glasbenega izbora, a je samo odkimal. S prihodom je izrazil spoštovanje do umetniškega ustvarjanja svojega profesorja iz najstniških dni. Bračič je slikarsko žilico pri sebi odkril, ko je bil star 60 let, danes jih šteje 80, prijetno druščino pa je počastil s svojo jubilejno, že 20. razstavo. Nikoli ni prepozno!
Ob odprtju razstave smo se namesto poglobljenih razprav o stapljanju objektov v okolje, tehniki slikanja, posebnosti mešanja akrilnih barv in samoizpraševanju avtorja o tukaj in zdaj zabavali ob šaljivih nogometnih anekdotah. Ob Keku so bili z nami legendarni nogometaši Tomislav Prosen, Vojislav Simeunović, Herbert Klančnik, Ljubo Štiftar; vsi gospodje, ki bi lahko bili moji očetje. Ko sem se z njimi zapletel v debato, polno dovtipov, pronicljivih šal, življenjskih modrosti in preprostih, a skrajno koristnih pogledov na vsakdanje življenje, sem znova spoznal, kako bogate so športne in umetniške duše.
