Vonj pomladi
Diši s svojo milino in plodnostjo. In ne vem, ali naj se veselim ali naj me skrbi. Ne vem, ali je nekdo tam daleč ali v sosednjem zalivu spremenil koledar in je februar postal pomladni mesec.
Kitajci resda pravijo, da s prihodom njihovega tradicionalnega novega leta nastopi »nova pomlad«. Zato mu tudi pravijo »spomladanski praznik«. Po tem izračunu smo že enajst dni v novi sezoni. Adijo, zima, se vidimo … morda marca ali aprila?
Sedim na soncu. Toplo je. Dotaknem se morja. Vabi me. Globoko vdihnem vonj mladih borovcev. Razgrnem suho listje starih hrastov. Trava zeleni v spomladanski svežini. Kako naj se ne veselim? Podnebne spremembe, neprijetne napovedi preveč toplega poletja, pa tudi izgubljeni rek »vse ob svojem času« – kaj nam bo to?
Popolnoma zmedena duša začne iskati rešitev. Kako spraviti skupaj greh užitka in zavest o tem, da še ni čas za pomladne vonjave?
Odpravim se v zapuščen počitniški kamp nedaleč od moje hiše. Najprej slečem jopico. Še vedno mi je prijetno toplo. Nato kavbojke. Hm, koža mi nasprotuje, ko jo prepričujem, da je temperatura zraka spomladanska. Na sebi imam samo še kopalke. Psa se veselita, kot da vse to počnem zaradi njiju. Woody je že do prsi v vodi. Vem, da ne smem zavlačevati, ker se moja spomladanska odločnost že topi, čeprav ni več toplo.
Ledeno, ki te ljubim, ledeno! In medtem ko se mi možgani krčijo in širi srce, pomislim – dobro je. Zima se je samo prebrisano potopila pod površje. Poljubljam jo s pomodrelimi ustnicami. Dotikam se je z zgrbančenimi dlanmi. Panično jo imam rada. Nato nenadoma občutim zadovoljstvo, kakršno mora občutiti galeb, ko mu veter razgrne perje in mu zimski val pljuskne do kože.
Po petih minutah izgubim občutek za čas. Zdi se mi, da me zima tesno objema. In se sprašujem, kdo je danes vonj pomladi poslal do moje hiše, do moje obale, do moje odločitve, da bom končno zaplavala v zimskem morju.
