Spovednica
Bratje in sestre, priznajmo svoje grehe in jih obžalujmo, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti, mi je bilo naročeno iz tedna v teden, čeprav – premlada za besede, kot je greh – nisem razumela ne vzroka ne potrebe po vsem tem silnem obžalovanju.
Dneva, ko smo se pri verouku naposled zbasali v spovednico in dejali, trdno sklenem, da se bom poboljšal, ob tem pa nismo vedeli, kaj pomeni nekaj resnično skleniti, ne le z Bogom, temveč s sabo, sem se izredno veselila, a ne, ker bi menila, da moram prositi odpuščanja – glas za rešetko me je spraševal in kaj še, jaz pa sem si v strahu, da mojih grehov ni dovolj, izmišljevala zgodbe o razbitih vazah in ugrizih ter laganju mami in sestri (toda laganje v spovednici je laganje posebne vrste – takšno, ki greši in prosi odpuščanja hkrati).
Veselila sem se zatohlega vonja po kadilu in potu, oguljenih klopi in debeluharskih dojenčkov s trobentami in vejicami v rokah. Toda iz tedna v teden sem po naročilu tistega, ki je nosil belo in dvigal kelih, vseeno ponavljala, priznam, da sem grešila v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustila in slabega storila, žal mi je, zelo mi je žal, nato pa po ustih prevračala njegovo telo (prvo telo, bi lahko rekli, ostala so prišla zatem, a zaradi tega bi si gotovo zopet prislužila obisk bližnje spovednice).
Ko sem prenehala hoditi k maši, se na priznavanje grehov dolgo nisem ozirala; morda predolgo, a zdi se, da ima nenehno prigovarjanje – k čemurkoli pravzaprav – name prej nasproten učinek. Toda ko sem prvič resnično prizadela tistega, ki ga imam najraje, ko sem prvič občutila težo in lepljivost krivde, ki se je ne da izprati, pa če poskušaš znova in znova (tedaj sem prvič razumela tudi Lady Macbeth, njeno obsesivno umivanje rok), sem si zopet zaželela, da bi lahko sedla pred tiste rešetke, pred nekoga, ki bi rekel in jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. In jaz bi rekla le še amen.
