Razkošje, mir in naslada brez dna

Rada delam od doma, ker mi v miru in tišini možgani funkcionirajo drugače kot v hrupnem okolju. To se seveda pozna v kakovosti (in količini) oddanih tekstov. A smukanje po polni, hrupni redakciji ima tudi kakšno prednost. Klepet s sodelavkami, recimo.

Še več zanimivih prispevkov iz rubrike Dobro jutro si lahko preberete tu. 

Pred kratkim je ena od njih na družbenem omrežju delila fotografijo zbirke poezij mojega daleč najljubšega (tujega) pesnika Charlesa Baudelaira. Rože zla so že od gimnazijskih let zame eden od vrhuncev poezije, Angel, vedrine poln pa pesem, ki jo znam zrecitirati sredi noči.

N. je nato še priskakljala v službo s prastaro izdajo poezij francoskega pesnika v nahrbtniku in mi celo dovolila, da jo vzamem v roke.

Obožujem klepete o knjigah in tudi ljudi, s katerimi se lahko pogovarjam o tem, kaj berejo, katera knjiga jih je navdušila in s čim ni vredno izgubljati časa. Ker ti pogovori niso nikoli samo pogovori o literarnih delih, pač pa so pogovori o življenju, o željah in sanjah bralca (ali pisatelja, kakor nanese), o izgubah ter sem in tja zato tudi pogovori o žalosti. Celo ti so mi ljubi – žalost je, ne nazadnje, del življenja.

Klepet tudi skoraj nikoli ne obstane le pri eni knjigi, pač pa en naslov pripelje k drugemu in ta k tretjemu. Ljubitelji knjig so zame kot skrivnostni družinski člani, ki jih v živo še nikoli nisem srečala.

Pred letošnjim daljšim poletnim dopustom imam ušesa že našpičena in ob vsaki priložnosti, ki se mi ponudi, na seznam dodajam nove izdaje, zanimiva branja, karkoli, kar mi kdo ponudi in za kar slutim, da mi bo polepšalo vroče počitniške dni.

Hrepenim po tišini, ki jo prekinja le zvok škržatov, po miru, ki ga v plavi laguni čutim v sebi, ko nimam druge skrbi pod soncem, kot kaj in kdaj bom jedla in katero knjigo bom vzela v roke.

Komaj čakam, da grem tja, kjer sta red in lepota doma, razkošje, mir in naslada brez dna, kot je v tistih nenadkriljivih »rožah« zapisal Charles Baudelaire.