Gnezdo brez ptičkov
Medtem ko mlajše kolegice odpirajo šampanjce ob prvem šolskem dnevu, je moj spomin na dni, ko sem otroke prvič pospremila v šolo, vse bolj zabrisan. Vedno ko zaslišim reklame o popustih za nakup učbenikov, si sama pri sebi globoko oddahnem. Tega pač že dolgo ni več na mojem seznamu obveznosti.
Življenjska vloga starša nima časovne omejitve, a pride čas, ko se je treba umakniti in opazovati le še od daleč. Včasih tudi brez besed. Nekdaj je veljalo, da lahko starši otroka do njegovega šestega leta oblikujejo tako, kot verjamejo, da je najbolj prav za ta svet. Zdaj strokovnjaki to mejo znižujejo, in če imajo prav, je naše delo do tretjega leta že skoraj opravljeno. Naj se predajamo intuiciji ali zakopljemo v strokovne knjige o vzgoji, vsi delamo napake. Naj potomci milostno sodijo o naših kiksih, saj so bili vsi narejeni v najboljši veri.
Slovenci smo nad evropskim povprečjem glede starosti, pri kateri mladi zapustijo primarno družino. Povsod pa so dekleta odločnejša kot fantje. Pri nas ti zakorakajo v samostojnost pri dobrih 28 letih, dekleta dve leti prej. Na Švedskem se mladi odselijo pri šestnajstih, na Hrvaškem pa moški dokončno pretrgajo popkovino šele pri 34 in ženske pri dobrih 30.
Nemalokrat hotel mama deluje na visokih obratih, pa čeprav si tega ne želijo ne mama ne oče niti mladi »gost«. Za prijateljskim omizjem se je zdaj že večkrat razgrela debata, naj se mladi že spokajo od doma. Naj končno odrastejo, začnejo plačevati položnice in skrbeti za tisoč banalnosti, ki sestavljajo vsakdanje življenje, pa jih, dokler so doma, niti ne opazijo.
Včasih je potrebna tudi kakšna brca v rit, grožnja ali stalno nerganje kar pred potomci. »Ko se bo 31-letna hči končno odselila, bom tisti trenutek, ko bo za seboj zaprla vrata, razstavila njeno posteljo. Zdaj ni več vrnitve nazaj,« je bila odločna ena od mam, ki ve, da je »otroke« treba pustiti v svet.
Dom bo za vedno dom, a je vseeno lep občutek, ko mladiči odletijo po svoje.
