Kdo pogreša Janeza Drnovška?
Jutri bo trinajst let, kar so se na zagorskem mestnem pokopališču brez velikih besed poslovili od svojega rojaka.
Odpri galerijo
Janez Drnovšek in pes Artur. FOTO: Srdjan Živulović/BOBO
Za Zagorjane Jano, za ves drugi svet dr. Janez Drnovšek. Nanj sem stavila že davnega 1989., ko je, politični novinec, doma iz knapovskih krajev, v tekmi za predstavnika Slovenije v predsedstvu SFRJ kandidiral proti »staremu mačku« Marku Bulcu – in zmagal. Nanj imam dva zabavna in en - večni spomin.
Leta 1997 je v vlogi slovenskega premiera obiskal Trbovlje. Prišel je odpret pisarno LDS in se sestal tudi z zasavskim gospodarskim vrhom, ki je imel eno samo željo: da vlada prikima projektu TET 3. Premier je bil v obljubah na moč diplomatski: nekaj odprtih ekoloških vprašanj bo treba še podrobno proučiti ... Potem so šli slovesno odpret pisarno LDS, ki so ji nazdravili v sejni sobi tik prostorov Svobodnih sindikatov. Občinski LDS-ovci so pripravili imenitno gostijo, spregledali pa časopisne strani, ki so jih sindikalisti že mesece nazaj nalepili na hodnik nasproti sejne sobe. In tam je pisalo: Janez bo obubožal. Premierjev obisk je bil kot naročen, da sem ga popisala v redni tedenski kozeriji z nadnaslovom Hvalnica norosti. Ali bo Janez res obubožal, če da Zasavcem TET 3, me je zanimalo. Vrag je le, da je bila to prva kozerija in da tega v vladnem kabinetu seveda niso mogli vedeti. Telefoni na Delu so pregorevali, ker je kabinet zanimalo, zakaj da je premierjev obisk – norost. Jano se je ob pojasnilu zasavskega dopisništva Dela menda silno zabaval ...
Potem je njegovo Zagorje v 2004 prizadelo neurje. Premier pride na teren. Pa si novinarka zaželi, da bi dal izjavo v razdejani dolini Kotredeščice. Premier ugodi, pove svoje, novinarka pa – zablokira, odprtih ust zre vanj. Čez kakšno sekundo jo predsednik najbrž v skrbi, da ni bil dovolj dober, vpraša: »Zadovoljena?« Prav berete. Ni je vprašal, če je zadovoljna ...
Tretji spomin je grenak. Jutri bo trinajst let, kar se je Jano z Zaplane za vedno vrnil domov, v Zagorje. Pokopali so ga brez velikih besed. Brez pogrešali te bomo. Tudi njegovo vodilo je bilo Ničesar ne pogrešajmo, saj nam to slabi energijo trenutka.
Leta 1997 je v vlogi slovenskega premiera obiskal Trbovlje. Prišel je odpret pisarno LDS in se sestal tudi z zasavskim gospodarskim vrhom, ki je imel eno samo željo: da vlada prikima projektu TET 3. Premier je bil v obljubah na moč diplomatski: nekaj odprtih ekoloških vprašanj bo treba še podrobno proučiti ... Potem so šli slovesno odpret pisarno LDS, ki so ji nazdravili v sejni sobi tik prostorov Svobodnih sindikatov. Občinski LDS-ovci so pripravili imenitno gostijo, spregledali pa časopisne strani, ki so jih sindikalisti že mesece nazaj nalepili na hodnik nasproti sejne sobe. In tam je pisalo: Janez bo obubožal. Premierjev obisk je bil kot naročen, da sem ga popisala v redni tedenski kozeriji z nadnaslovom Hvalnica norosti. Ali bo Janez res obubožal, če da Zasavcem TET 3, me je zanimalo. Vrag je le, da je bila to prva kozerija in da tega v vladnem kabinetu seveda niso mogli vedeti. Telefoni na Delu so pregorevali, ker je kabinet zanimalo, zakaj da je premierjev obisk – norost. Jano se je ob pojasnilu zasavskega dopisništva Dela menda silno zabaval ...
Potem je njegovo Zagorje v 2004 prizadelo neurje. Premier pride na teren. Pa si novinarka zaželi, da bi dal izjavo v razdejani dolini Kotredeščice. Premier ugodi, pove svoje, novinarka pa – zablokira, odprtih ust zre vanj. Čez kakšno sekundo jo predsednik najbrž v skrbi, da ni bil dovolj dober, vpraša: »Zadovoljena?« Prav berete. Ni je vprašal, če je zadovoljna ...
Tretji spomin je grenak. Jutri bo trinajst let, kar se je Jano z Zaplane za vedno vrnil domov, v Zagorje. Pokopali so ga brez velikih besed. Brez pogrešali te bomo. Tudi njegovo vodilo je bilo Ničesar ne pogrešajmo, saj nam to slabi energijo trenutka.
