Deset tisoč korakov

Pred leti so mi najdražji za rojstni dan kupili športno uro. Morda sem v kakšnem preblisku, da se bom izklesala kot Merlene Ottey, res rekla, da si jo želim, ampak do rojstnega dneva sem na to že pozabila. Z izgovorom, da je ura veliko preveč športna za moj slog oblačenja, poleg tega pa je njen pašček zelen in zelena nikoli ni bila moja barva, je romala v predal v kopalnici in tam ostala.

Nekaj let starejša in nekaj kilogramov težja sem jo med pospravljanjem spet odkrila in se spomnila na pravilo o 10.000 korakih, ki jih moraš narediti na dan, da ostaneš zdrav. Ura je zaživela svoje novo življenje in začela spreminjati moje – ne vedno na bolje.

Deset tisoč korakov ni mačji kašelj, če ima človek sedečo službo in se z avtom pripelje do nje. Šla sem torej na avtobus in izstopila dve postaji prej. Upam, da ni nihče opazil, da sem se do pisalne mize privlekla ob pol desetih. Med vikendi je 10.000 korakov bolj dosegljivih, toda ko sem v nedeljo osvojila Svetega Lovrenca nad Polhovim Gradcem, nisem računala, da se bom še nekaj dni zatem na intervjuje vlekla kot Ostržek.

Ker prosti čas po novem preživljam v naravi, ga zmanjka za druge stvari, na primer za branje in za serijo, ki jo gledava s hčerjo. Zaradi gibanja na mrzlem zraku sem ves čas lačna. Jabolka me ne zadovoljijo, sanjam o veliko bolj slastnih in mastnih prigrizkih.

Medtem ko po Črnučah nabiram korake in kilometre, zapostavljam gospodinjstvo, in zdaj me iz škafov opazuje 10.000 kosov perila, ki ga moram zložiti. Začela sem celo zanemarjati materinske obveznosti. Sin je zadnjič prijokal iz šole, da mu v zvezku nisem podpisala, da je pridno bral male tiskane črke. Seveda ne, bila sem na večernem sprehodu, ker sem tisti dan naredila komaj 6324 korakov!

Perilo še vedno ni zloženo, ura pa je romala nazaj v predal, od koder jo lahko spravijo le še moji novoletni sklepi.