Brodolomci z Bienala
Moraš biti res malce čez, če si želiš v teh časih temeljito ogledati beneški Bienale. Ne toliko zaradi same vsebine predstavljenih 1433 umetniških del, o katerih večina prebivalcev tega sveta po svoje dvomi.
Kajti Bienale je res zmes zelo različnih stvari, na katere opozarja, se jim čudi, se navdušuje, se nad njimi veseli, obupuje, tudi dolgočasi ustvarjalec, ko razmišlja, kaj naj sploh pove drugim.
Umetnost že dolgo ni tam zato, da bi nastopala kot mojstrovina lepega, kot strela z jasnega, ki te nekje pretrese, ampak je parada mejne kreativnosti, včasih Disneyland, drugič preprosta kmetija, dnevna soba, industrijska hala, celo povsem prazen prostor, vse, čemur si izgubljena generacija upa reči umetnost.
Tudi gledalec mora biti zato predrzen, s presežkom volje, energije, časa in celo z nekaj prihranki, da se odpravi v Giardine in Arsenale v pričakovanju, da ga bo nekaj božjega ožarčilo, presvetlilo in da bo prišel z romanja bogatejši za povzetek vrhunca človeških stvaritev.
V Benetkah moraš prespati. Vedno sem pomiloval enodnevne kobilice, ki tam s petami obrusijo stare kamne in odplujejo iz mesta še pred zarjo. A tu še bolj kot za Dunaj velja: »Greste v Benetke? Dajte trebuhe v kletke!« Noge morajo vzdržati vsaj 20.000 korakov in ne sme te skrbeti, če se ulica zaradi poplave teles zamaši. Pozabi na mir, na počitek, sprostitev, užitek ob utrujenih lepotah.
Čudiš se Zlatemu levu za Sonio Boyce in njeni geometriji, povezani s čudnim petjem, nemo zreš v hiperrealistične kentavre Uffeja Isolota na izmišljeni danski kmetiji. Malce bolj domača je poetika družbenih razkolov v intimnosti teles Romunke Adine Pintillie.
Zato pa smo lahko ponosni na našega Marka Jakšeta, ki med številnimi bienalnimi brodolomci krepko štrli ven. V nemškem pavilijonu je vse razsuto kot v času druge svetovne vojne, Maria Eichhorn se nameč upre fašizmu s preprostim odkrivanjem starih sten pavilijona, v italijanskem nas straši Gian Maria Tosatti z odsluženimi stroji. Moraš biti res malce čez ob vsej tej praznini.
