Boris
Slovenija je zoprna država. V njej se ne moreš skriti. Vsak pozna vsakogar. Če ne direktno, pa po prijatelju, sorodniku, sosedu ... Slovenec ne more ubežati Slovencu. Vsak ve vse o tebi. Ali pa vsaj misli, da ve. Nobena maska ne zaleže. Še tvoje srajce in spodnje hlače so prozorne.
Dihanje za ovratnik mnoge pelje v paranojo. Jaz s takim okoljem shajam. Vsaj vem, v kakšni džungli živim. Vem, kdo bo prijazen, kdo grob, kdo zavisten in ljubosumen, kdo bo kradel, kdo s hvaležnostjo vračal, kdo me bo siromašil, kdo bogatil, kdo tepel in kdo gladil. Leta potrebuje človek, da stke mreže, v katere lovi muhe.
Eno od mojih omrežij so, denimo, Borisi. V otroštvu je bil Boris Dželdum, stanoval je v isti hiši v Mirnem kotu 6, skupaj sva hodila v šolo, plezala na ista drevesa, brcala isto žogo. Potem je prišel Boris Blažič, s katerim sva ga v dijaških in študentskih letih pošteno sekala in lovila Švedinje. Zdaj ga že 12 let ni več. In dolgoletni koprski faraon Boris, ki ga nekako tudi ni več.
Srečal sem tudi resnejše. Boris Pahor se mi je s kartico toplo človeško zahvalil za članek v Sobotni. Legendarni Scapin Boris Cavazza (danes, na tak dvakratni datum, praznuje) me takole pozdravi: »Baris!« Zadnjič je na pogovoru v Gledališču Koper povedal, kakšen prasec je bil kapitan na ladji Splošne plovbe, ko je še plul. Zaradi kapitana je veliko pred karieristi izstopil iz partije.
Borisu Podrecci sem poslal zbledelo fotografijo. Na njej stoji še na povsem golem Briču, še brez trt, in zre v Istro. Po skoraj 30 letih sem ga vprašal: »Le kaj bo zraslo na tej ledini?« Odgovoril mi je: »Prav gotovo La Torre di Babele!« Pa nam je res zrasel en babilonski stolp.
Boris Bajželj je obvladal turizem. Šele v penziji mi sem ter tja da vedeti, kako razgledan je. Pravo nasprotje Borisa Johnsona, ki mu privoščim mrcvarjenje v parlamentu. Ker vrhunsko igra vlogo tipične prodane in zlagane politične duše. Za drobiž je pripravljen razbiti EU. Tudi takšni se znajdejo v moji navidezni mreži. Ne prvi ne zadnji.
