Babice niso več babice, dedki pa ne dedki
Moji sorodniki in prijatelji počasi postajajo stari starši. Leta so minila, otroci so zrasli in odrasli, in tukaj smo (no, jaz še ne). Vznemirjenje pred dojenčki je nepopisno, z veseljem opazujem skupne priprave »mladih« in »starih« na veseli dogodek. Od opreme novega doma, koška, vozička, dude in tisočev pajacev ... vse do imena. Današnji starši hočejo vedeti za spol vnaprej, zato vsaj nekaj mesecev sestavljajo širši in potem ožji izbor najljubših imen in jih prepuščajo ocenjevanju širšega sorodstva.
Nekaj posebnega pa je ime, ki si ga nadenejo stari starši. Da ne bo pomote: minili so časi navadnih dedkov in babic, starih mam in starih atov. Gremo k stari mami na Dolenjsko, smo včasih rekli. Puloverje so štrikale babice, na Primorskem seveda none.
Danes je povsem drugače. Še preden nov član družine nastopi prvo nočno izmeno in obrne na glavo družinski red, kolikor ga je sploh bilo, si stari starši že zamišljajo, kako jih bo otrok, ki je zdaj še v trebuhu, klical.
»Rada bi, da mi reče bica,« se odloči prijateljica tri mesece pred rojstvom vnukinje, o kateri vnaprej vedo, da bo Pija. Tako poimenujejo babico na Koroškem in to se ji zdi na moč fino, pojasni svojo nenadno odločitev. Ampak ti ne živiš na Koroškem, ti si vendar v Ljubljani, ji odgovarjam. Vztraja, da noče biti nič drugega.
Druga, prav tako v osrednji Sloveniji, bi bila rada nana, kar je podobno prvi besedi, ki jo čeblja njen enoletni vnuk, na-na-na. Tretji – in teh se mi zdi največ – hočejo, da jih otroci kličejo po imenu. Samo po imenu. In tako namesto ata ali ome, none ali deda kličejo Petra, Barbaro, Nadjo, Romana.
Menda v slovenščini lahko pokličeš babico na 25 načinov, z nekaj manj besedami pa dedka, ampak ob vsej raznovrstnosti narečij je danes pomembno imenovati se predvsem tako, da nisi niti stara mama niti stari ata. Nihče pač noče biti star, pa čeprav z vnučkom v naročju.
