»To ni avtomobil. To je microlino.« Takšen je slogan štirikolesnika švicarske družbe Micro. S prepoznavnimi sprednjimi vrati v slogu nekdanje isette pa z električnim pogonom v slogu sodobnega časa. Dolgo se je rojeval, ni manjkalo zapletov, a drugače kot kateri od neuspelih projektov malih mestnih vozil se zdaj le zdi dokončno nared in proizvodnja zanj pripravljena.
Naj se v uvodu ozremo le malo nazaj, na začetek projekta. Ta sega v leto 2016, švicarsko podjetje Micro Mobility Systems je takrat dobilo idejo, da bi nekdanjo ikonično BMW-jevo isetto pripravilo na sodoben način. Kot nekakšno moderno klasiko, tako kot to velja za fiat 500 ali mini, ki sta hkrati sodobna izdelka, a obenem dokaj prepričljivo spominjata na nekdanja modela izpred desetletij. BMW isetto sem pred leti na pomembnem mestu uzrl v BMW-jevem muzeju v Münchnu, kot nekaj posebnega so jo, denimo, zaznali tudi v glasbeni skupini Depeche Mode, ko se je pevec Dave Gahan z njo vozil v videu za pesem Never let me down again (Nikoli več me ne pusti na cedilu).
Vrata se odpirajo spredaj, volan je zdaj pričvrščen v dno. FOTO: Gašper Boncelj
Če je leta 1999 Wimu Ouboterju uspelo s pripravo zložljivega skiroja, sta se njegova sinova Oliver in Merlin Ouboter dobrih 15 let kasneje ogrela, da bi ta štirikolesnik, ki so mu pri nas rekli moto kupe, doma v Nemčiji pa kotaleče se jajce (nemško das Rollende Ei), pripravila na električni pogon. Za proizvodnjo so se povezali z enim od italijanskih podjetij, ki pa je proizvodne pravice prodalo nemški družbi Artega, in ta je nato zelo na hitro predstavila svoj izdelek. Sledili so spor, tožbe o kopiranju in končno poravnava. Brata Ouboter sta šla pač še enkrat nazaj na začetek in microlino s pristavkom 2.0 pripravila drugače, lansko jesen pa ga dokončanega predstavila na avtomobilski razstavi v Münchnu.
Električni pogon na zadnji kolesi in tri izvedbe baterije. FOTO: Micro Mobility
Še vedno z nepogrešljivimi sprednjimi vrati, a z volanskim obročem, namesto na vrata pritrjenim na dno vozila, pa predvsem z zatrjevano veliko bolj čvrsto samonosno karoserijo. Notranjost je minimalistična in se po svoje ujema s čisto zunanjostjo, ki jo blago prekinja le tanek pas svetil iz svetečih diod.
Za štirikolesnika so do pomladi vzpostavili proizvodnjo v podjetju Cecom v Torinu, torej znova v Italiji. Ta je zdaj, vsaj po njihovih posnetkih sodeč, že stekla, načrte z njim so pred kratkim predstavili na virtualnem dogodku. 2,51 metra dolgi štirikolesnik lahko sprejme dva potnika in nekaj prtljage (230 litrov). Sprednji kolotek je širši kot zadnji, za pogon zadnjih koles microlina skrbi 12,5-kilovatni sinhronski električni motor s trajnimi magneti. Z mesta do 50 km/h pospeši v petih sekundah, največja hitrost je 90 km/h. Skupna masa odvisno od izvedbe baterije znaša od 497 do 535 kg. Lahko ima litij-ionsko baterijo z zmogljivostjo 6, 10,5 ali 14 kWh, uradni doseg je z enim napolnjenjem 91, 177 oziroma 230 kilometrov. Izpraznjen se na domači vtičnici šuko napolni v treh do štirih urah.
Šik in manj šik elektrovozilca
Seveda še kdo poskuša z malimi električnimi izdelki. S štirikolesnikom ami one se je lani predstavil Citroën, bolj ali manj identičen je tudi opel rocks-e (Opel je del iste korporacije Stellantis), pri obeh se, denimo, vrata na levi strani odpirajo naprej, na desni pa nazaj. Renault še ima v ponudbi svojega dobro znanega, a ne najmlajšega twizyja, o katerem pa bi težko rekli, da je res uspel, pri nas ga, denimo, ni več v prodaji. Imamo pa v slovenski ponudbi manj šik kitajskega predstavnika zhidoua D2, bodisi za najem ali pa za nakup po 11.000 do 12.000 evrov. Ob tem kitajskem avtomobilčku dodajmo še eno zanimivost: prav malce lepše odet model zhidou D3 je kot načrtovan proizvodni izdelek švedske znamke Uniti investitorjem menda lani poleti pokazal prvi mož tega zagonskega projekta Lewis Horne. To naj bi bilo nekaj povsem drugega od izjemno atraktivnega uvodnega koncepta čistokrvnega malega električnega avtomobila, za katerim naj bi stala mnoga najbolj uveljavljena evropska tehnološka podjetja. Po vsem tem zdaj bolj ali manj kaže, da je bila zgodba z imenom Uniti brez prave podlage.
Microlino naj bi se začel prodajati to poletje, predvidoma najprej doma v Švici, proti koncu leta ali v začetku prihodnjega pa še v nekaterih drugih državah, recimo v Italiji in Nemčiji. Cena naj bi se začela pri 12.500 evrih, vendar bo uvodna serija z nepresenetljivo oznako pioneer verjetno dražja.
Microlino kot električni štirikolesnik v slogu nekdanje isette je zdaj menda res pripravljen za serijsko proizvodnjo FOTO: Micro Mobility
Težko je reči, kdaj ga ugledamo pri nas, podjetje, ki pri nas zastopa druge njihove izdelke, za zdaj nima informacij o kakršnem koli datumu. Letos naj bi v Torinu izdelali šele prvih 1500 primerkov, po navedbah bratov Ouboter imajo za microlina 30.000 rezervacij, kar se po eni strani sliši obetavno, a je tudi težko preverljivo. Videli bomo, kako se bodo oni spopadli z zastoji v dobavnih verigah, s katerimi se ubada vsa industrija takšnih ali drugačnih vozil.
