Dobrih šest desetletij tritočkovnega varnostnega pasu
Čeprav je že kar dolgo od tega, ko so se začele pojavljati prve varnostne rešitve v avtomobilih, kot so brisalci ali vzvratno ogledalo, so bile te še v petdesetih letih prejšnjega stoletja precej skromne. Varnostni pasovi so v kakšnih avtih že bili, a le tisti dvotočkovni po zgledu trebušnih pasov v letalih, kar je bilo sicer bolje kot nič. Takrat je bil v ZDA že patentiran tudi tritočkovni varnostni pas, za njegovo uveljavitev pa je nato največ naredil švedski Volvo.
Tritočkovni varnostni pas sta v ZDA leta 1955 patentirala Roger W. Griswold in Hugh DeHaven. Potem so pobudo prevzeli Švedi oziroma Volvo, h katerim je nekaj let prej prišel Nils Bohlin, ki se je prej pri Saabu ukvarjal z varnostjo pilotov oziroma s tem, kako morajo pilotski sedeži katapultirati potnika. Ko je tedaj 38-letni letalski inženir razmišljal o pasu s tremi točkami pritrditve, se je zavedal, da morata biti v sedežu dobro zavarovana zgornji in spodnji del telesa.
Kot smo pred leti v Delu že pisali, je njegova rešitev pomenila, da oba dela pasu čez potnika fiziološko tečeta idealno – čez prsni koš in medenico. Poleg tega se je odločil, da bo tista od treh pritrditvenih točk, ki je ob sedežu, nizko. Takšna geometrija je dala obliko velike črke V. Pas ostaja na istem mestu, svoje lege ob obtežitvi ne spreminja. Bohlinova rešitev je bila tako celo bolj iznajdba na področju popolne geometrije kot le suhoparna tehnična inovacija. Uspelo mu je tudi doseči, da se je potnik lahko pripel z eno roko.
Volvo je kot prvi leta 1959 to rešitev vgradil kot del standardne opreme v modela PV544 in amazon120, a le v nordijskih državah. Kar nekaj let je trajalo, da so se o veliki koristnosti varnostnega pasu prepričali tudi drugi proizvajalci. Volvo je imel v ta namen številne predstavitve o testiranjih, podkrepljene s statistikami, da ta rešitev v nesrečah močno zmanjšuje usodne posledice in siceršnje poškodbe. Patent zanjo so celo sprostili in je bil široko dostopen.
Seveda je pas s časom še napredoval, postal je tudi del obvezne opreme, vendar so bile potrebne dodatne rešitve, ki so odpravile nekatere pomanjkljivosti: na primer ustrezni in primerno nameščeni vzglavniki, samodejni navijalniki pasu, možnost nastavljanja vpetja višine na srednjem stebričku karoserije. Za sprednjimi so prišli na vrsto tritočkovni pasovi za zadnje potnike in še druge inovacije, predvsem različne vrste opozorilnikov, ki so signalizirali, če kateri od potnikov ni bil pripet. Nekateri proizvajalci so v pasove na zadnji klopi že vgrajevali tudi zračno blazino.
