Župan Velenja: Želimo ohraniti najcenejše ogrevanje
Šaleška dolina je ob izhodu iz premoga leta 2033 tudi pred izzivom iskanja nadomestnega vira za daljinsko ogrevanje. Šaleški sistem daljinskega ogrevanja je drugi največji v državi, z njim se ogreva 40.000 prebivalcev Šoštanja in Velenja, kjer vsakič povedo, da gre za najcenejše daljinsko ogrevanje v državi. Velenjski župan Peter Dermol hoče, da bi se do osnutka načrta preobrazbe opredelili tudi vlada in evropska komisija, da ne bi čez nekaj let ugotovili, da lesna biomasa ni zeleni prehod.
V osnutku akcijskega načrta preobrazbe sistema daljinskega ogrevanja je predvideno, da bi za mestno občino Velenje energijo pridobivali z lesno biomaso (soproizvodnja toplote in električne energije), načrtovane so solarne toplarne, toplotne črpalke voda-voda z izkoriščanjem potenciala Velenjskega jezera in postavitev visokonapetostnega elektrodnega kotla ter hranilnika toplote na novi energetski lokaciji na Preloški cesti v Velenju poleg obstoječe deponije premoga. Večinski delež energije bi po prenovi zagotovili z lesno biomaso, in sicer od 60 do 70 odstotkov.
Velenjski župan Peter Dermol je ob predstavitvi načrta velenjskim svetnikom dejal, da bi zeleno preobrazbo raje delali čez deset let, ko bo na voljo še kakšna nova tehnologija, ter da noče, da bi bila Šaleška dolina poskusni zajček: »Želimo, da akcijski načrt obravnavajo vlada, ministrstvo za infrastrukturo in tudi evropska komisija. Da ne bomo šli v postrojenje za biomaso, potem bodo pa rekli, da to ni več zeleno.«
Svetnik SD Franc Žerdin je bil jasen, kaj v tem trenutku v Evropi zagotovo ni mogoče: »Zelene tehnologije in zanesljiva, cenovno sprejemljiva preskrba ne gredo skupaj.« Dodal je, da je tudi biomasa z vidika toplogrednih plinov problematična. Temu je pritrdil tudi svetnik SD Adnan Glotić, sicer zaposlen v HSE: »Treba je ohraniti emisijsko sliko vsaj takšno, kot jo imamo danes. Pri biomasi so največja težava nizki standardi. 50.000 ton biomase za ogrevanje daje več emisij prahu, trdnih delcev … kot blok 6 s tremi milijoni ton premoga.« Dodal je, da bi morali imeti tudi rezervo in da bi se lahko ozrli proti Dunaju: »Tam sežigajo odpadke. V Šaleški dolini generiramo kar nekaj odpadkov in blata. To bi lahko bil rezervni načrt.«
Težavno financiranje
Trenutni načrti so vredni 135 milijonov evrov. Poleg prehoda na zelene vire sta cilja še optimizacija daljinskega sistema z zmanjšanjem izgub toplotnega omrežja in aktivno spodbujanje lastnikov stavb za energetske sanacije objektov, hkrati pa varčnejša uporaba toplotne energije. Velenjčani zdaj niso pravi zgled, niti jim ni treba biti, saj, kot se radi pohvalijo v Velenju, imajo najcenejše daljinsko ogrevanje v državi. Da bi ga lahko ohranili, bodo morali marsikaj postoriti še pred prehodom na zelene vire energije. Da bi lahko prešli na nižji temperaturni režim, bi morali obnoviti distribucijsko omrežje, kar naj bi stalo okoli deset milijonov evrov, v toplotne postaje bi morali vložiti 17 milijonov evrov, v sanacijo stavb še dodatnih 30 milijonov.
Projekti so po navedbah direktorja Komunalnega podjetja Velenje Gašperja Škarje pripravljeni, težava je denar. Dermol pravi, da gre za večletni projekt in da lokalna skupnost od 40 do 50 milijonov evrov ni zmožna sama financirati: »Iskati bomo morali še druge vire, predvsem povečati delež nepovratnih sredstev na 85 odstotkov.«
