Postavljajo smrečico in jaslice, pogrešajo pa dom
Hiša Tadeja Lipovda in Neže Krivec še stoji, a se s svojima štiri- in sedemletnima sinovoma Borom in Majem zaradi več grozečih plazov ne morejo več vrniti vanjo. Vikend nizozemskega para je postal njihov začasni dom na Ljubnem v Zgornji Savinjski dolini. Tadej pravi, da nima občutka, da so sploh prazniki, samo čaka, da vse skupaj mine. Želja v novem letu je le ena. Spet dobiti dom.
Usodnega 4. avgusta se je v Trbižu poleg večjega plazu, ki je takoj odnesel dve hiši, sprožilo še več drugih plazov. Skoraj celotno pobočje drsi. Tadej se v Trbiž pogosto vrača: »Še vedno hodim kurit. Nerad človek vidi, da propada, kar si postavil. Pa kakorkoli čudno se to sliši.« Že zdaj namreč ve, da je življenja v hiši, kjer sta bila z Nežo in sinovoma manj kot pet let, konec. In to prav zdaj, ko si je vse uredil, tudi delavnico za svojo popoldansko dejavnost kovinarstva in elektrostoritev. Plazovi, ki obkrožajo hišo z vseh strani, so odnesli kozolec, garažo z avtom, motorjem in delovnimi stroji, sadovnjak in vrt ter dom sredi narave. »Ljudje iz sedmih tukajšnjih hiš so nas takoj obvestili o evakuaciji. Da tu ni več primerno za življenje,« pove Tadej.
Ko je Trbiž doživljal apokalipso, je bila družina na morju. Zaradi sinov je bilo tako še bolje, razlaga Tadej, nato pa s tresočim se glasom doda, da bi bil zaradi očeta raje doma. Njegova starša, mama se je le dva meseca pred ujmo upokojila, živita v sosednji hiši. »Partnerko je klicala hčerka starejše sosede, da je naša mati pred hišo zakopana in da naj ji gremo pomagat. Nikogar sploh nismo dobili, šele zjutraj smo priklicali koga,« obup, ko ne moreš ničesar storiti in pomagati, opisuje Tadej. Oče se je komaj rešil. Najprej je še nekaj čistil, spustil psa, ki so ju našli šele naslednji dan, ko je hotel očistiti še kanal, pa je močno zaropotalo. »Zasulo ga je. Mama ni bila zadosti močna, da bi ga odkopala, rešila sta ga soseda. Stisnila ga je namreč še klop iz masivnega lesa, ki jo je bilo treba z motorno žago razžagati,« razlaga Tadej.
Nič prazničnega v negotovosti
Ogromne količine materiala so odstranili z bagrom, a Trbiž je hudo ranjen. Plazov tu nihče ne pomni, razlaga Tadej: »Stara mati je imela na špirovcu napisano letnico 1830. Tu, kjer je hiša staršev, ki je bila v celoti zasuta, da se sploh ni dalo priti vanjo, je hiša stala že zelo dolgo, pa nikoli ni bilo plazov. Vedno so se bali vode. Trbiškega grabna, ki ga trenutno lahko prestopiš. Leta 1990 je bila tudi tu poplava, malo je hišo spodjedlo, ampak smo hitro popravili. Plazov ni nihče pričakoval.«
Enako pravi tudi sosed Albin Krebs, njegov sin Robi je z Rajkom Kosmačem reševal Tadejevega očeta. »Tu sem živel 45 let, pa razen vode leta 1990 ni bilo nikoli nobene težave. Sosed je star 84 let, pa ne pomni plazov,« razlaga Krebs. Tudi on še vedno skoraj vsak dan pride, saj mu je v ribniku ostalo še nekaj rib, v kašči pa suši želodce. Pravi, da se bo zelo težko poslovil od Trbiža: »Lahko mi daš drugo hišo, denar, ampak nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Imeli smo dobre sosede in mir je bil. To je bilo lepo, umirjeno življenje.« Ko pravi, da bodo prazniki precej drugačni, Tadej takoj doda: »Sploh nimam občutka, da bi bili prazniki. Samo upam, da čim prej mine.«
Najhujša je negotovost. Vedo, da tu ne bodo več, ampak ne vedo, kam bodo šli, niti kdaj lahko pričakujejo rešitev. »Obremenitev je predvsem psihološka. Tako slabo se še nikoli nisem počutil, kot se zdaj. Ko si v tako težki in življenjsko pomembni situaciji, pa sploh ne veš, kaj je osnova. Veš samo, da nazaj ne moreš več. In čakaš, da se nekaj spremeni, poleg tega pa si sam ne moreš prav veliko pomagati. Ne moreš se sprostiti.«
Plazovi, ki obkrožajo hišo z vseh strani, so odnesli kozolec, garažo z avtom, motorjem in delovnimi stroji, sadovnjak in vrt ter dom sredi narave.
Začasno bivališče
Zdaj bivajo v hiški nizozemskega para. Prej se niso poznali, je dejala Neža: »Sestrična je soseda in smo ju preko nje vprašali, ali bi lahko prišli začasno sem. Zelo sta v redu. Rekla sta, da smo lahko tu do maja, potem bosta tudi onadva več prosta, ker gresta delno že v pokoj.« Pravi, da so doživeli precejšen šok, saj česa takega nihče ni pričakoval. Tudi po skoraj petih mesecih od katastrofe se misli ne morejo odlepiti od ujme. »Včasih se hecamo, da smo na dolgih počitnicah. Ampak dom je le dom. Zdi se mi, da starejši sin kar pogreša hišo, okoli je imel svoje prostorčke. In je slabe volje, razmišlja, kako bo. Vsak dan nas spremljajo take misli,« pravi Neža.
Doda, da bodo vseeno imeli praznike. Ko smo jih obiskali, se še niso dogovorili, kam bodo postavili smrečico in jaslice. »Skupaj bomo. Pogrešamo pa dom,« tiho reče Neža. Tadej doda, da bo to bolj tradicija za otroka: »Ker kaj veselega za zdaj ni.« Ponovno pove, da bi zgolj rad več dokončnih informacij: »Tudi če bodo rekli, da bomo rešitev dobili šele čez tri leta, in povedali, kaj nam pripada, bo v redu. Lažje čakaš, če veš, pri čem si. Če ne veš ničesar, je najslabše. Upamo vseeno na najboljše. Upam, da bomo potem dobili več zagona, ker zdaj ga ni.«
Še vedno hodim kurit. Nerad človek vidi, da propada, kar si postavil. Pa kakorkoli čudno se to sliši.
Tadej Lipovd
Tadej in Neža pravita, da sta šla rada nazaj v službo. Predvsem zato, da razmišljata še o čem drugem kot o dejstvu, da so ostali brez strehe nad glavo. Vsak dan bosta vzela posebej in znova, čeprav je občutek, da si (spet) na začetku, grozljiv. Tudi zato upata, kot vsi v Zgornji Savinjski dolini, da jih ljudje ne bodo pozabili. »Nikoli si nisem mislila, da se bomo znašli v taki situaciji, ampak vidiš, da je veliko solidarnosti. Veliko ljudi je pomagalo; od prijateljev, prostovoljcev, znancev … To te drži pokonci,« pravi Neža. Ob našem obisku je bil Maj na treningu, Bor pa je najprej tekal naokoli, nato pa z glasnim smehom spremljal risanko. Brez težav je odgovoril, da noče povedati, kje je dobil štampiljko, potem pa uganjal norčije pri fotografiranju. Normalen otrok. Prav ta neprizadeta otroškost daje upanje, da bo tudi nad trbiške družine posijalo sonce. Želja v novem letu pa je jasna, zaključi Neža: »V taki situaciji vidiš, koliko pomeni dom.«
