Tiskane izdaje
Vaše priprave na resno literaturo so bile torej temeljite?
Po Vilfanovi biografiji sem si rekel: dovolj je skrivanja, dal bom od sebe nekaj, kar bo samo moje. V mislih sem se poigraval z mladinskim pustolovskim romanom, za katerega sem imel izdelano vso osnovno zgodbo, vsaj v grobem, ampak se mi je to spet zdelo na nek način skrivanje ... No, in sem se lotil romana za odrasle, ga natipkal približno tretjino, prebral, zbrisal, ugotovil, da mi pisanje okoli ene ponoči ne leži, ker pač nisem dovolj zbran. Začel sem ob bolj človeških urah, precej časa porabil za okvirno zgodbo kot v kakem Cvetju v jeseni, ki je zdaj sploh ni v knjigi ... Vse to je po treh letih vendarle pripeljalo do izida Svinjskih nogic. Moram priznati, da niti nisem pričakoval, da se bo kaj velikega zgodilo. Upal ja, to že.
Ob nominaciji za kresnika ste dejali, da ste hoteli pisati o strahovih vsakega umetnika, da mu nikoli ne bo uspelo.
Motivov je več. Eden je ta, da moraš za uspeh imeti določene pogoje, vsaj približno minimalno osnovo za bivanje, finance. Po drugi strani se ti pa mora v življenju kaj zanimivega zgoditi, da lahko potem ustvarjaš. Če se ti nič ne zgodi, nimaš česa povedati. To dvoje se seveda izključuje. Potem je pa treba imeti tudi domišljijo. Večkrat rečem, da se mojemu junaku v Svinjskih nogicah ves čas nekaj dogaja, da opisujem prednatalno stanje umetnika. V recenzijah sicer vsi govorijo o kvaziumetniku, jaz pa sem pisal o sebi. Vedel sem, da imamo Slovenci stereotipne predstave o umetnikih, ki izgledajo takointako, govorijo takointako ... Očitno ne padem v tovrstne šablone.
Jani Bevk je stripar; nima službe, niti dneva delovne dobe, zrasel je v luzerja, zdaj pa se mu v nekaj dneh zgodi vse.
O neuspešnih pisateljih je bilo že dosti napisanega, od Jacka Londona in njegovega Martina Edena naprej. Zdelo se mi je, da potrebujem večjega marginalca. Pisateljevanje velja v naših krajih vendar za resno dejavnost, čeprav dejansko zanima bolj malo ljudi, vsekakor nič v primerjavi s talenti v Tivoliju. In sem pomislil na striparje, ki pa s težavo pridejo do kakšne male Prešernove nagrade. In temu striporiscu se ves čas nabirajo težave, kopičijo, in ker jih ne rešuje sproti, se zgodi štala. Govorim tudi o najtežjem prehodu iz študentskega obdobja, ko sicer nisi še popolnoma samostojen, se ti pa zdi, da si, ker imaš za silo dovolj denarja zase in te nič drugega niti ne zanima, do tega, da moraš služiti denar za družino, urediti stanovanje, kupiti vozen avto. In vedel sem, da se problemi v romanu ne smejo čudežno urediti, kajti tudi v življenju ne gre tako lahko, po drugi strani pa nisem hotel bralca in sebe moriti. Nakazal sem upanje, življenjsko silo tega človeka ... Tako nekako kot v Mlakarjevi pesmi: Ko je krepaval še zadnič, je reku, nastujte nastujte dio di buog ... Junak torej najbrž preživi, če pripoveduje zgodbo, se mu pa tudi v najhujših trenutkih po glavi motajo neke nore stripovske ideje. V umetniku domišljija brbota ves čas.
V vašem romanu profesionalni bralci izpostavljajo močno ironijo, živahen, zgoščen in duhovit jezik. Tudi ko govorite o tragičnih razsežnostih »zgodbe o uspehu«.
To je pogost odziv mojih bralcev, smeh ob prebiranju, kar mi je res zelo všeč. Ena mojih najljubših knjig je Klavnica 5 Kurta Vonneguta, ki govori o bombardiranju Dresdna. Avtor je vso tragedijo dogajanja začinil z ironijo, sarkazmom, humorjem, v knjigo vkomponiral celo neka vesoljska bitja. Če on lahko o vojnih grozotah govori z ironijo, potem ni razloga, da humorja ne bi uporabili pri čemerkoli. Pa saj humor v resnici še bolj poudari tisto, kar je narobe.
Ste res tak ekspert za razne subkulture, kot se zdi ob branju romana?
To je verjetno odraz mojega novinarskega dela, nisem se toliko poglabljal. Pogovarjal sem se s prijateljem, ki se ukvarja s stripom in še z enim, ki se ukvarja s tetovažo. Sem pa res poskusil tetovirati parkeljce, ki so v moji knjigi postali metafora za poskuse umetniškega uveljavljanja. Kako že pravim: Kot bi imel kos človeka tam gor. Kri kaplja, nohti vsi zjebani, ker je najbrž revež bežal, ko so ga klali. Zgodba one noge je kruta, travma ...
Je bilo pisanje prvenca užitek?
Užitka pri pisanju zame ni. Niti malo ga ni. Ves čas se pretepam z besedami. Najprej že to, da sem kot vsako človeško bitje nagnjen k lenobi in se moram boriti s samodisciplino, da sploh sedem za računalnik. Prišel sem do ene ure zbranega pisanja na dan, ob službi in vseh hobijih, kaj dosti več pa zaenkrat ne zmorem.
Zanimivo. Knjiga se bere, kot bi bila napisana v enem dihu, simulirate pogovorni jezik precej koleričnega govorca, ki kar bruha besede.
Vem, rad slišim to in niste prvi. Vendar ni tako. Tudi pri mladinskem romanu, ki ga pišem zdaj, to pisanje kar traja in traja. Dostikrat se mi zdijo besede kot kakšne žuželke, ki plezajo po mizi, a nočejo korakati, kot bi jaz hotel. Lovim jih in skušam prisiliti v nek red. K sreči zdaj tudi že obvladam svoje občutke ob tem. Ko se mi zdi vse slabo, zanič, besedilo odložim in se čez čas vrnem k njemu. Za Svinjske nogice sem vedel, ko sem jih poslal urednikom, da boljšega v tistem času nisem znal narediti. Takrat so se mi na trenutke sicer zdele zanič, po mesecu dni pa že boljše. Zdaj pa sploh!
Je alpinizem v vašem življenju pred literaturo?
Na nek čuden način se to prepleta. Brez alpinizma me tudi kot pisatelja ne bi bilo, pa čeprav o plezanju sicer ne mislim pisati razen v tem mladinskem romanu, ki je že skoraj končan.
Od spodaj in od daleč je stena videti kot raj za premišljevanje.
Sploh ne. V steni ni prostora za nobeno drugo misel. Osredotočen si samo nanjo in to mi je všeč. Star sem 42 let in seveda se pojavljajo mlajši plezalci, supermeni, kar se tiče fizičnih sposobnosti. Če bi hotel tekmovati z njimi, bi bil zelo razočaran ali pa mrtev. V teh dvajsetih letih, kar se ukvarjam z alpinizmom, sem šel skozi različna obdobja, veliko razmišljal o njem in po vseh tudi precej hudih izkušnjah ugotovil, da to še vedno rad počnem, ker me ohranja živega. Podobno je s pisanjem. Ne glede na vse garanje, kritike, odziv bralcev, uspeh ali neuspeh, pa ne glede na to, kdo bo dobil kresnika, bom še naprej pisal. Krasna stvar je narediti nekaj trajnega. Včasih si ogledam trenutno knjižno izposojo in sem prav vesel, ko vidim, da petdeset ljudi v Sloveniji bere mojo knjigo. Ko so prišle Svinjske nogice v knjižnice, sem si mislil: pa kje jih bodo našli med vsemi drugimi.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
