Tiskane izdaje
V Muzeju novejše zgodovine je na ogled po kvadraturi skromna, a za vse, ki gojijo takšen ali drugačen ljubezenski odnos do filma, simpatična razstava z naslovom Kino Paradiž. Bistveno pove dodatek k naslovu: Utrinki iz zlatih časov kinematografije v Ljubljani.
Razstavo (v preddverju glavnega razstavnega prostora) je pripravil muzej, za strokovno sodelovanje pa se zahvaljuje Klemnu Žunu, »ki je s svojim entuziazmom in večletnim raziskovanjem tematike pripomogel k njenemu nastanku«.
Tudi način prezentacije je skromen, brez »interaktivnih« pomagal, le fotografije in teksti, razporejeni v nekaj tematskih gnezd. Ni torej paša za oči, ampak priložnost za spominjanje (pri starejših), za spoznavanje ljubljanskega povojnega kino življenja (pri mlajših) in za kontempliranje (pri tistih najbolj senzibilnih, ki lahko minevanje življenja občutijo tudi skozi kinematografsko zgodovino nekega mesta).
Ljubljana zaradi svojih kinematografov prav gotovo ne sodi med najzanimivejše svetovne metropole, toda njenih osem ali devet dvoran (če bi šteli še poletni kino) je med gledalci nedvomno pustilo dovolj spomina, ne samo na sijajne nove dvorane (Šiška, Vič, Bežigrad, Komuna, Triglav, elitni Union), ki so zrasle po vojni, ampak tudi na obliko najbolj množičnega kulturnega in z njim povezanega družabnega življenja.
Kino je bil zaradi afirmativne leninistične doktrine seveda tudi ideološko primerna oblika druženja in zabave, zato je oblast vrste pred kinoblagajnami z veseljem gledala, srečne obraze kupcev, ki so prišli do vstopnic, pa še toliko raje.
Vse te sledove časa (danes delujeta v mestu le še dva kinematografa, Kinodvor in obnovljena Komuna), ne tako davnega, pa vendar za večino sedanje populacije že popolnoma minulega in neznanega, je videti na dobro izbranih (in očitno v pravem trenutku narejenih) fotografijah, na katerih so zajeti glavni toposi mestnega življenja s kinom.
Prav tako vidimo nekaj premierskega glamurja iz petdesetih (film Vesna in Metka Gabrijelčič ter Franek Trefalt), tudi tistega, ki je spremljal ogled prvih velikih holivudskih doživetij. Vedeti moramo, da je šlo v prvih treh desetletjih po vojni skozi ljubljanske kinematografe (in ustrezno manj v drugih mestih), obstajale so še dopoldanske matineje, na milijone gledalcev. Glede na to je teh fotografij pravzaprav zelo malo. Upamo lahko, da zaradi pomanjkanja prostora, ne zato, ker ne obstajajo.
Razstava torej, kljub obilici informacij na tako majhnem prostoru, ponuja le tanko sled za izginulim svetom, za »zlatimi časi«, kot se glasi podnaslov. Tanko, a dovolj izrazito, da obudi nekaj emocij – zraven pa porodi misel, da je takšen parcialni prikaz morda priložnost za premislek o slovenski filmski kulturi, poglavju, ki ga ne muzejska in ne zgodovinska stroka še nista napisala. Recimo, da je Kino Paradiž samo pokušina za kaj takega. Razstava bo odprta do 2. junija.
