Razstava Muzej vzporednih narativov - avantgardne zgodbe z obrobja

V Muzeju sodobne umetnosti MACBA v Barceloni bo od petka na ogled razstava Muzej vzporednih narativov, ki je nastala v sklopu mednarodnega projekta Internacionala. Kurirala jo je direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac, na povabilo katalonskega ministra za kulturo pa jo bo odprla slovenska ministrica za kulturo Majda Širca.

Razstava Muzej vzporednih narativov predstavlja izbor del iz nacionalne zbirke Moderne galerije in mednarodne zbirke Moderne galerije Arteast 2000+, ki se je začela oblikovati v devetdesetih letih 20. stoletja pod strokovnim vodstvom direktorice Moderne galerije Zdenke Badovinac in njenih svetovalcev Viktorja Misiana, Piotra Piotrowskega, Haralda Szeemanna in Igorja Zabela.

Po vsebinski zasnovi zbiranja del ključnih predstavnikov vzhodnoevropskih povojnih avantgard v dialogu z umetniki iz drugih prostorov je bila prva na svetu in je pozneje dobila več posnemovalcev s podobnim konceptom tako 
v Avstriji kot v Nemčiji. V zbirki, ki nastaja z drobižem, saj ministrstvo za kulturo Moderni galeriji letno za nakupe namenja le štirideset tisoč evrov, je že nekaj del, recimo Anish­ Kapoor, ki so jih kupili za malo denarja, zdaj pa so ocenjena na ­milijon evrov.

Zbirka Arteast 2000+ je bila javnosti prvič predstavljena leta 2000 v nekdanji vojašnici na Metelkovi (takrat še zapuščenih prostorih sedanjega Muzeja sodobne umetnosti, katerega prenova se letos končuje, slavnostno odprtje pa je načrtovano 20. oktobra) v času Manifeste, nomadskega mednarodnega evropskega bienala za sodobno umetnost, ki ga je tisto leto gostila Ljubljana, razstavo pa je ugledna ameriška likovna kritičarka, dolgoletna predsednica mednarodne zveze likovnih kritikov ICOM 
v referenčni nemški reviji za umetnost Art izbrala za razstavo leta. Kaj torej počne slovenska zbirka 
v barcelonski MACBI, enem najpomembnejših evropskih muzejev sodobne umetnosti, in zakaj se prikazuje na razstavi Muzej vzporednih ­narativov?

MACBA in Internacionala

Barcelonska MACBA in Moderna galerija sta dve od petih evropskih ustanov (poleg Van Abbemuseuma iz Eindhovna, Július Koller Society iz Bratislave in Museum van Hedendaagse Kunst iz Antwerpna), ki so leta 2009 ustanovile medinstitucionalni projekt Internacionala, da bi prevprašale prevladujoči kanon zgodovine umetnosti ter primerjale krajevne razlike in podobnosti (predvsem v obravnavanju povojnih avantgard med leti 1956 in 1986).

Namesto globalnih, hegemoničnih ambicij največjih sodobnih muzejev Internacionala predlaga sodelovanje med muzeji in arhivskimi ustanovami, ki hranijo zbirke, zasnovane na podlagi lokalnih kontekstov in zgodovin, kar omogoča izoblikovanje več različnih, nadnacionalnih kulturnih naracij, in ne ene same, osrednje in glavne.

Prva razstava, ki je nastala v okviru projekta Internacionala, je Muzej vzporednih narativov, na kateri je 
z več kot sto deli, ki so nastajala med leti 1961 in 1986, ter z veliko novejšimi, predstavljenih dvainšestdeset umetnikov in osem umetniških skupin iz večine vzhodnoevropskih držav.

Gre za obdobje, ki ga je kuratorica razstave Zdenka Badovinac opisala kot čas, »v katerem so 
v velikem delu sveta prevladovali razni diktatorski režimi, obenem pa je bila zanj značilna povojna vera 
v novo, moderno dobo, v kateri je vse večjo vlogo dobivala razvijajoča se tehnologija, svet se je vse bolj povezoval z novimi transportnimi in komunikacijskimi sistemi, mediji pa so dobivali vse večjo veljavo in moč. To je bil čas politično in gospodarsko izoliranih prostorov in rastoče globalizacije.«

Povojne vzhodnoevropske avantgarde, ki so nastajale v tem času in so predstavljene na razstavi, so bile večinoma protirežimske, čeprav ne vedno 
z eksplicitno političnimi vsebinami; politične so bile že v tem, da so delovale v javnem prostoru z raznimi gestami, ki so ustvarjale določene mikropolitične situacije.

Vzporedne zgodbe

Povojne avantgarde med leti 1961 in 1986 so resda vsebinska materija razstave, toda ključno je, kako so predstavljene, interpretirane in zgodovinjene. Zato razstava – kot so začrtali s projektom Internacionala – ne osvetljuje in problematizira vsebinskega koncepta, temveč pomembnost metode dela in pristopa k materialu. »Metoda dela za nas pomeni način, kako se gradi zgodovina ter ustvarja narativ oziroma zgodbe, dominantne ali manj dominantne modele zgodovine.« Osrednja tematika razstave zato ni toliko koncipirana na prikazu del iz zgodovinskih avantgard kot na ideji in dilemi, kako se neka zgodovina sploh gradi.

Badovinčeva je mnogoterost zgodovinjenja in pristopov k zgodovini ponazorila z uporabo štirih različnih narativov (narativ je postal uveljavljen termin v profesionalnem kuratorskem delu in pomeni zgodbo, ki relativizira objektivnost zgodovine). Prvi poudarja mikropolitične situacije posameznih del, ki so združene v različne tematske skupine, kot so body art in performans, umetnost in akcije 
v javnem prostoru, kolektivni način dela kot osrednja tema umetnosti, materialnost in jezik kot osrednje izrazno sredstvo umetnosti namesto­ objekta umetniškega dela.

»Med njimi najdemo umetniška dela, podobna kakšnemu, ki je nastalo v zahodni evropski umetnosti, recimo nago telo v javnem prostoru (performans Tomislava Gotovca, ko teče gol po ulicah Zagreba in Beograda), vendar je bistvena razlika v tem, da je imela takšna akcija 
v kontekstu socializma vedno političen pomen. Takšni gesti so običajno sledile določene sankcije, medtem ko so jo na Zahodu dojemali kot kršitev javnega reda in morale,« pojasnjuje razlike Badovinčeva.

Tudi uporaba jezika v vizualnih delih je na Vzhodu in Zahodu podobna, razlika je v neposrednem­ prenosu ­političnih sloganov 
v umetniška dela na Vzhodu, s čimer se je poudarjala izpraznjenost političnega jezika. Ta sklop sestavlja pretežni del razstave z več kot sto deli iz šestdesetih, sedemdesetih in ­osemdesetih let.

V rokah umetnikov

Badovinčeva je uporabila še tri druge pristope, ki so delo umetnikov. Prvi med njimi so primeri samozgodovinjenja, ko so zaradi pomanjkanja sistemskega zgodovinjenja v Vzhodni Evropi umetniki postali svoji lastni arhivarji in zgodovinarji, sami zbirali podatke in dokumente o povojnih avantgardah in jih organizirali v lastne umetniške instalacije. Drugega so poimenovali fiktivne zgodovine, v njem so trije projekti posebej narejeni za razstavo v Barceloni skupine Irwin, Mladena Stilinovića in Alexandra Dornerja, ki so naredili izbor del iz partnerskih institucij Internacionale, jih povezali v svoje muzeje in zbirke ter poiskali povezave med deli iz različnih kontekstov, ki niso značilni za običajno delo kustosov.

Tretji del je povezan z diagrami umetnikov: kustosinja je vsem živečim umetnikom ali tistim, ki se ukvarjajo z dediščino umrlih, poslala vprašalnike o prisotnosti njihovih del v muzejskih in zasebnih zbirkah skozi različna desetletja, rezultati pa kažejo, da je prisotnost del umetnikov, ki se ukvarjajo s povojnimi avantgardami v muzejskih zbirkah, slaba tako na Vzhodu kot drugod po svetu. »Ker se zgodovina ustvarja pretežno z muzejskimi zbirkami, ugotavljamo, da je zgodovinjenje vzhodnoevropske umetnosti še ­vedno nekje na začetku.«

Tudi zato so pripravili okroglo mizo s sodelujočimi umetniki (Miran Mohar, Aleksander Dorner, Mladen Stilinović in ruski umetnik Vitalij Komar, do nedavnega del tandema Komar in Melamid), ki bodo pod naslovom Alternativni kolektivizmi spregovorili o tem, kako so vzhodnoevropski umetniki znotraj kolektivnega dela ustvarjali alternativo političnemu, ideološkemu aktivizmu, s čimer se močno razlikujejo od zahodnih kolektivov, performativni del pa bodo na predotvoritvenem programu prispevali Laibach s koncertom Kunstderfuge.