Moderna galerija v Barceloni: kolektivizmi. 
Kdaj, zakaj in kako?

Na odprtju razstave v barcelonski MACBI je potekala okrogla miza o alternativnih­ kolektivizmih.

Objavljeno
20. maj 2011 12.42
Posodobljeno
20. maj 2011 13.10
Maja Megla, kultura
Maja Megla, kultura
V barcelonski MACBI, muzeju sodobne umetnosti, ki je bil v katalonski prestolnici zgrajen pred šestnajstimi leti in je kmalu postal eden vodilnih evropskih muzejev za sodobno umetnost, se je prejšnji petek ob prisotnosti obeh kulturnih ministrov, katalonskega in slovenskega, odprla razstava Muzej vzporednih narativov, ki jo je kurirala direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac, njen sestavni del pa sta bila tudi performans skupine ­Laibach Laibachkunstderfuge in okrogla miza o alternativnih­ kolektivizmih.

Na razstavi je bil z deli iz drugih muzejev in arhivov prvič v tujini predstavljen izbor iz zbirke Moderne galerije Arteast 2000+ (zbirka je bila javnosti predstavljena leta 2000 v Ljubljani), ki bo jeseni dobila stalne prostore v Muzeju za sodobno umetnost na Metelkovi (odprtje je napovedano za 29. oktober). Razstava Muzej vzporednih narativov je nastala v okviru mednarodnega projekta Internacionala, v katerem se je združilo pet evropskih institucij (barcelonska MACBA, ljubljanska Moderna galerija, Van Abbemuseum iz Eindhovna, Július Koller Society iz Bratislave in Museum van Hedendaagse Kunst iz Antwerpna), da bi problematizirali mehanizme, s katerimi se ustvarja umetnostna zgodovina, ter prevetrili interpretacije, ki nastajajo iz njih. Tema, ki so se ji v Internacionali najprej posvetili, je umetnost od zatona modernizma do vzpona globalizacije, to je med leti 1957 in 1986. Osvetlili jo bodo skozi tri razstave, Muzej vzporednih narativov je le prva v seriji.

Kolektivno na Vzhodu

Razstava se večinoma naslanja na zbirko Arteast 2000+, ki je posvečena umetnosti Vzhoda in njeni avantgardni ter konceptualni tradiciji in je bila prva na umetnostnem prizorišču s tako zasnovanim konceptom. V njej je reprezentativen izbor del ene od edinstvenih ­umetnostnih praks 20. stoletja, ki je imela na Vzhodu (v primerjavi z Zahodom) svoje specifične ­značilnosti.

Recimo performansi z golim telesom v javnem prostoru se pojavijo 
v sedemdesetih na obeh straneh železne zavese, le da so bili na naši strani razumljeni kot politična gesta, na drugi pa kot objestnost in moralni eksces. Tudi kolektivi se pojavijo na obeh straneh, vendar 
z drugačnimi razlogi. Tej temi, to je kolektivnemu umetniškemu delovanju, so zato namenili okroglo mizo, za katero so se zbrali na razstavi sodelujoči umetniki Miran Mohar/Irwin, Mladen Stilinović, Goran Đorđević in Vitalij Komar (del nekdanjega ruskega tandema Komar in Melamid), ki so govorili o svoji izkušnji s kolektivizmom.­

Miran Mohar je pojasnil, da je skupina Irwin nastala leta 1983 iz potrebe in zaradi pragmatičnih razlogov v času, ko je prevladoval socialistični modernizem, umetnostnega institucionalnega sistema ni bilo in sodobne umetnosti se ni podpiralo. Leta 1987 so Irwini postali del širšega kolektiva NSK (Neue Slowenische Kunst), s katerim so v začetku devetdesetih (po razpadu socialističnih držav in matične Jugoslavije) ustanovili še lastno državo v času in ne prostoru, začeli izdajati potne liste, zapisovati državljane NSK, kot del njihovih umetniških akcij pa so nastajale še ambasade NSK.

Kolektivno in država

Država kot najvišja in najbolj razvejena oblika kolektivnega sodelovanja, povezanosti in sožitja je nastala tudi pri tandemu Komar in Melamid nekaj let prej kot posledica nezmožnosti njunega javnega nastopanja. Leta 1974 je v Rusiji še vse pripadalo državi. Njunih del državne institucije niso hotele, zasebnih pa ni bilo, zato sta jih razstavila 
v parku, kjer so jih vandalsko uničili. Oba sta bila močno prizadeta, je na okrogli mizi povedal Komar, njuna prva reakcija je bila zapustiti državo. Toda ker je bilo takrat Rusijo težko zapustiti, sta ustanovila Transtate, državo med Vzhodom in Zahodom, ki je tiskala lasten denar, imela potne liste, deklaracijo neodvisnosti in ustavo, prvič pa je bil projekt predstavljen na razstavi 
v New Yorku leta 1976.

Komar in Melamid od leta 2003 kot tandem sicer ne sodelujeta več, skupino sta razbila sama, ker »vsaka skupina enkrat razpade, če ne drugače, nekdo prvi umre«. Da bi preslepila smrt, sta odločitev o koncu sodelovanja, torej o smrti skupine, določila sama.

Linija med individualnim in kolektivnim je po Komarjevem mnenju zelo tanka in nevidna, saj smo vpeti v širše strukture. Že sama država je kolaboracionistično delo, rezultat našega sodelovanja, prav tako vsa umetniška gibanja, recimo impresionizem. Predstavil je tudi nekaj njunih skupnih del, ki se nanašajo na kolektivno, vsa pa so sprožala iskren krohot v dvorani. Recimo projekt, v katerem sta na newyorško avenijo obesila svetlobni reklamni napis, da kupujeta in prodajata duše (s komentarji, kako dobro sta nekaj časa poslovala in zakaj sta na koncu ostala brez posla), nato projekt njunega kolektivnega risanja s slonom (z rilcem je sodeloval pri ustvarjanju čudovite skupinske abstraktne slike) ter njuno znano serijo People's Choice, ki sta jo ustvarjala med leti 1994 in 1997.

Slike sta ustvarila na podlagi statističnih rezultatov v različnih državah o tem, kaj je ljudem všeč in kaj ne, katere barve in motive imajo radi in katerih ne, ter iz tega diagnosticirala najbolj in najmanj želene slike. Povsod je najbolj želena modra barva, motiv slike pokrajina, na njej pa so Američani izbrali figuro Georgea Washingtona, Rusi pa Kristusa in politika ter otroke, ki pridno delajo (se ne igrajo!). Vsekakor bi bilo zanimivo izvedeti, kaj bi na slikah izbrali Slovenci.