Tiskane izdaje
Kurirali ste zadnji trienale v Puerto Ricu leta 2012, ki je tradicionalno posvečen grafiki. Ljubljanski grafični bienale sicer ima dolgo, skoraj šestdesetletno zgodovino, vendar s področjem, to je grafiko, ki danes ni več v ospredju zanimanja sodobnih umetnikov.
Trienale v Puerto Ricu je malce drugačen. Ima sekcijo, posvečeno zgodovini, tako da se temo, ki jo izbere kurator, osvetli skozi zgodovino in sodobno umetnost. Tam sem se posvetila vprašanju, kako umetniki sodelujejo na področju grafičnih del od zgodovine do sodobnosti.
Ljubljanski grafični bienale tega pogleda v zgodovino nima, zato sem do njega pristopila z vprašanjem, ali je danes grafični bienale še relevanten. Težko je namreč reči, da je grafika obrobna, ker še vedno veliko umetnikov pri ustvarjanju uporablja tudi grafične tehnike. Nekateri delajo tradicionalno, drugi prepletajo različne tehnike, tretji se premikajo k novim medijem z grafičnimi aplikacijami.
Lahko te tri pristope umetnikov ponazorite na primerih?
Osnova izhodiščnega vprašanja, ali je grafični bienale še relevanten, je najstarejše delo na razstavi iz leta 1992, ki sta ga naredila Dennis Ashbaugh in William Ford Gibson. Imenuje se Agrippa (knjiga mrtvih) in je razstavljeno v MGLC. Nastalo je v času pred twitterjem, ko so umetniki že razmišljali o uporabi digitalnega in so se razširili osebni računalniki ter elektronska pošta. Slikar in grafik Dennis Ashbaugh je v svojih delih pogosto tematiziral omrežja in viruse, biološke in računalniške, William Ford Gibson pa je kot pisec znanstvene fantastike poznan po vizionarskem romanu Nevromant, v katerem je orisal globalno komunikacijsko omrežje precej pred vzponom interneta v devetdesetih.
Delo Agrippa se loteva spomina: kako ohranjamo spomin v različnih medijih in kako ti mediji sčasoma izginejo. William Ford Gibson je napisal pesem o tem, kako je našel škatlo s fotografijami v družinski hiši, jih gledal in razmišljal o starih fotoaparatih, s katerimi so bile posnete in jih ni več, ter o starih predmetih na slikah, ki ne obstajajo.
Dennis Ashbaugh je naredil natis te pesmi z barvo, ki izgine, ko se jo izpostavi svetlobi, William Ford Gibson pa je pesem shranil na disketo ter jo kodiral tako, da jo lahko preberete samo enkrat, zatem pa jo računalnik uniči. Agrippa je bila narejena tradicionalno, vendar z novimi tehnologijami. Odpira vprašanje naše prihodnosti in tehnologij, ki se bodo dotaknile naših življenj in naše komunikacije. Govori torej o preteklosti in prihodnosti.
To delo je iztočnica za razstavo, ki smo jo postavili na dveh lokacijah, v MGLC in Moderni galeriji, kar je njena dobra stran. V MGLC so umetniki, ki delajo s tradicionalnimi metodami, kot so lesorez, litografija, ofset idr., vendar na nov način, pogosto interaktivno, tudi v instalacijah in videu, pa tudi dela, narejena z ognjem, s sencami, s tetovažami. Pogledali smo daleč nazaj, od slik v jamah do grafik in njenih različnih tehnik ter do omenjene pesmi Agrippa, s katero se ta del razstave konča.
V Moderni galeriji so umetniki, ki sicer ustvarjajo v novih medijih, vendar na grafičen način z grafičnimi aplikacijami. Delajo z roboti, računalniško animacijo, internetne projekte z grafi in podatkovnimi bazami, s podatki, ki jih ponujajo internet in socialna omrežja.
Razstava ima torej dve sekciji na dveh lokacijah, vendar so na obeh umetniška dela, ki bi jih lahko uvrstili med grafična.
Vsak bienale se sooča z izzivom, kako ostati viden in drugačen v bogati mednarodni ponudbi. Kakšno je vaše mnenje o prireditvi, ki je omejena zgolj na grafiko?
Tega ne vidim kot oviro. Pravzaprav se mi to zdi odlično. Ljubljanski grafični bienale ima dolgo zgodovino in je mednarodno poznan kot grafični. To ne pomeni, da moramo na stene razobesiti grafike, narejene s tradicionalnimi tehnikami. Umetniki uporabljajo grafiko na toliko različnih načinov, da iz tega nastane razstava del sodobne umetnosti, ki se vsako po svoje nanaša na grafiko.
Kako ste izbrali umetnike
Odšla sem tudi na turnejo po širši regiji, od Sarajeva, Zagreba do Beograda, in se pogovarjala z galeristi ter umetniki. Nato smo se odločili še za javni razpis za regije nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope. Eno leto, kolikor sem imela za izvedbo projekta, ni veliko časa. Treba je bilo narediti koncept, raziskavo, selekcijo. Na javni razpis smo prejeli tristo predlogov, kar je ogromno. Med njimi je bilo mnogo dobrih, ki jih žal nisem mogla vključiti na razstavo, morda bodo prišli na vrsto v prihodnosti, kajti to je naše kuratorsko delo. Vidimo kakšno umetniško delo, ki ga vključimo na razstavo kdaj kasneje, ko ustreza temi.
Za potrebe bienala ste raziskali umetnost na našem območju. Kaj vse ste opazili?
Imate čudovite muzeje in trdno infrastrukturo. Opazila sem – in to so mi potrdili tudi umetniki – šibkejši umetnostni trg in malo galerij, ki prodajajo umetniška dela, skrbijo za umetnika, ga predstavljajo na sejmih in v tujini, mu pomagajo mednarodno. Videti je, da imate številne strokovnjake za tradicionalno umetnost, a malo kritikov in umetnostnih teoretikov za sodobno. Ta del je nujno potreben, profesionalni kuratorji in kritiki, kar bi moral zagotoviti izobraževalni sistem. Nujen del umetniškega sistema so tudi prodajne galerije, saj morajo umetniki prodajati svoja dela, če hočejo preživeti.
Zdi se, da sta v Sloveniji dve jedri, tradicionalna umetnost s starejšimi slikarji in mladi s sodobnimi, bolj konceptualnimi praksami.
To je nekaj običajnega. Celo v New Yorku, o katerem morda mislite, da prestopa robove umetnosti, da je v njem ogromno galerij, so umetniki, ki delajo tihožitja, galerije, ki jih prodajajo, in ljudje, ki jih kupujejo. Po svetu pač obstajajo različni okusi in stili.
