Roman Uranjek: Boj se nadaljuje, papir izgublja
Smrt prijatelja se da lažje prenašati, če nosi neko univerzalno sporočilo. »Borba se nastavlja papir gubi.« (Boj se nadaljuje, papir izgublja). Tako je Roman Uranjek citiral, ne vem sicer koga, v svojem zadnjem sporočilu na facebooku, 20. avgusta 2022 ob 2. uri in 43 minut. Facebook je Roman uporabljal predvsem kot prostor, kjer je lahko vsak dan objavil enega od svojih križev. Križ je sicer eden od glavnih motivov skupin Neue Slowenische Kunsta, ki si ga je Roman prisvojil, da je z njim zaznamoval svoj čas.
Ne glede na to, koliko je »papir izgubil«, zdaj, ko je njegov avtor zapustil prizorišče, se njegov boj nadaljuje. Nadaljuje pa se zato, ker to ni bil nikoli boj enkratnega posameznika, genialnega umetnika. Ti so že davno nehali obstajati. Avtor Roman Uranjek se je svoji enkratnosti odpovedal že davnega leta 1983, ko je soustanovil skupino Irwin. Kmalu zatem, leta 1984, so člani v svojem Retroprincipu napisali: »Lastna izraznost je odpravljena, pojavi se tendenca k neosebnemu, izrabljajoč polje že obstoječih osebnih izrazov oziroma tipskih (stilskih) enačb.« Eden najpomembnejših projektov skupine, serija slik Was ist Kunst, se začne leta 1984 in traja vse do danes. To je monumentalen projekt, ki ga skupina Irwin običajno razstavlja kot zidno instalacijo, sestavljeno iz posamičnih slik v težkih, črnih okvirjih. Vsaka od slik je delo enega od članov (Dušana Mandiča, Mirana Moharja, Andreja Savskega, Romana Uranjeka in Boruta Vogelnika). Hkrati pa je to vedno kolektivno delo, saj nobena od slik v principu ni končana, dokler ne gre skozi rešeto vseh članov skupine.
Nihče ne more biti samozadosten, vsi smo soodvisni. To soodvisnost je Roman dokazoval skozi različne kolektivne umetniške prakse, ki jih je sooblikoval vso svojo kariero. Njegovi kolektivi so kar brsteli, rojevali so se eden iz drugega, če to ni bilo mogoče, pa se jih je domislil in ustanovil nekaj novega. Leta 1984 skupina Irwin skupaj s skupino Laibach in Gledališčem sester Scipion Nasice ustanovi širši kolektiv Neue Slowenische Kunst (NSK). Gre za pravo gibanje, ki na svojem vrhuncu vključuje kar osem skupin in ki s svojo multimedijsko kompleksnostjo in kontekstualizirano estetiko vzbudi neverjetno pozornost mednarodnega umetniškega sveta. Na dan ustanovitve NSK so vse tri skupine skupaj formirale še oblikovalsko skupino Novi kolektivizem, ki je leta 1987 naredila zdaj že legendarni plakat za dan mladosti. Dejstvo, da so bili na njem nacistični simboli zamenjani s komunističnimi, je dvignilo na noge vso Jugoslavijo. Roman Uranjek je bil član Novega kolektivizma od ustanovitve.
Njegovo umetniško pot je ves čas definiral kolektivizem, hkrati pa tudi aktivna vpletenost v družbeno tkivo. Umetniški kolektivi so sicer že dolgo nekakšen korektiv ranjenega in razkosanega družbenega telesa. Roman je bil vseskozi kot neka pridna in predana šivilja, ki je s šivanko tekala naokrog in poskušala reševati, kar se je še dalo. Pri tem je padal in se spet pobiral, a ta dinamika padcev in vzponov ni bila samo njegova, bila je in še vedno je odraz naše družbe.
Ustanovitveni člani NSK so si med sabo razdelili delovna polja, Laibachu je pripadla ideologija, Gledališču sester Scipion Nasice religija, skupina Irwin pa je postala kronist svojega časa in tudi preostalih skupin. Ko so se vezi med skupinami razrahljale in je vsaka šla svojo pot, so te naloge ostale zakoreninjene v delu vsake od njih in njenih posameznikov. Roman je svoj čas od leta 2002 pa vse do konca spremljal s serijo Vsak dan najmanj en križ. Pod križi se je podpisoval z imenom Neo Standard Kultur, da je tudi tu dal vtis kolektivnega dela. Pri teh križih gre pravzaprav za nekakšne kolaže podob iz medijev in njegovega zasebnega fotoalbuma, ki so združene pod znakom križa. »Dnevnik« križev beleži kot svoj prvi dan 1. januar 2002, ko je Evropska unija uvedla evro, in se izteče s križem, ki je napovedal njegovo smrt in v sredini katerega se je pojavil njegov lastni obraz. Kdo ve, mogoče je ta zadnji križ njegov najbolj radikalen »plakat«. Verjetno za seboj ne bo pustil sledi, kot jih je plakat za dan mladosti, vsekakor pa zaznamuje bolj radikalno osebno dejanje.
Leta 2015 je Roman Uranjek začel sodelovati z bosanskim umetnikom Radenkom Milakom pri dolgotrajnem projektu Dates, v njem sta umetnika razvila enkraten dialog, katerega os je bil vedno neki družbeno relevanten dogodek. Milak je v povezavi s skupaj izbranim dogodkom najprej narisal akvarel, Uranjek pa je temu sopostavil enega od svojih križev. Roman Uranjek in Radenko Milak sta skupaj zastopala BiH na beneškem bienalu leta 2017. Istega leta je bil v Benetkah postavljen paviljon države NSK. Roman Uranjek je v okviru kolektivov, v katerih je deloval, še zlasti skupine Irwin, razstavljal po vsem svetu, na najpomembnejših mednarodnih razstavah in v najbolj uglednih muzejih in galerijah. Retrospektiva NSK Od Kapitala do kapitala – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije, ki jo je pripravila Moderna galerija, je z gostovanji v pomembnih evropskih muzejih naredila za promocijo Slovenije več kot katerakoli njena zunanja politika.
Vse umetniške skupine, v katerih je Roman sodeloval, so sestavljali pretežno moški člani, kar ne pomeni, da ti niso bili občutljivi za problematiko različnih spolov ali istospolnosti. Skupina Novi kolektivizem je za zadnjo naslovnico Mladine naredila podobo Marije Pomagaj z Jezuščkom, ki ni več fant, ampak deklica, in tako komentirala odločbo ustavnega sodišča, da je prepoved poroke istospolnih partnerjev in posvojitve otrok diskriminatorna. Brezjansko Marijo, h kateri roma vsak pravi slovenski vernik, je na Mladini zamenjala Marija vseh, še zlasti teh, ki jih cerkev tako ali drugače izključuje. Tudi Roman je bil svojevrsten romar, romar, ki je vedno iskal drugačne poti. Na vsakem koraku je iskal umetnost, tudi tam, kjer je nihče ni več videl, v smrti, o kateri je posredno napisal, da bo edina omogočila, da gre njegov čas naprej. Čas, ki se je začel v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je družba še obstajala in ko je kazalo, da se je smiselno boriti za njen obstanek. Roman mi je večkrat rekel, da se bomo vsi, ki se ukvarjamo s sodobno umetnostjo, večno borili. Tragika tega boja je, da so obrisi njenega sovražnika v času razcefrane družbe vse bolj bledi, vse težje ga je prepoznati. Vsaka zaostritev družbenih razmer nam sicer vrača njegovo podobo in vedno znova nam jo pomagajo prepoznati prav umetniški kolektivi, ki jih je bistveno zaznamoval Roman Uranjek.
