Tiskane izdaje
Postavljena je bila v družbo gledaliških zvezd kot je romunski režiser Silviu Purcarete ali belgijska skupina Peeping Tom, mednje pa je predstavo uvrstil gledališki kritik Alberto Sanabria. Zanimanje novinarjev je bilo veliko tudi včeraj popoldan v gledališču Fanny Mikey pred prvo predstavo.
Tri televizije in ducat tiskanih medijev je oblegalo režiserja z vprašanji o predstavi in odločitvi za njeno nemo uprizoritev ter za izbor moških igralcev tudi v ženskih vlogah. Tudi nekaj odlomkov iz predstave so si ogledali, jih posneli in odšli. Potem je zazevala ura praznine, ko se je na hodnikih v kostumi in z izdelano masko čakalo na začetek.
SNG Drama Ljubljana je namreč v Bogoti na gledališkem festivalu gostovala prvič, režiser Diego de Brea pa četrtič zaporedoma. Rado ga ima občinstvo in ceni ga selektor Giorgio Ursini, ki za festival izbira predstave iz Evrope. 2006 se je predstavil s Kraljico Margot, 2008 s Somrakom bogov, 2010 je sledila predstava Zločin in kazen, tokrat pa burleska Ko sem bil mrtev, humorna, odrska adaptacija nemega ekspresionističnega filma iz leta 1916.
Odkrilo se ga je v Sloveniji. Gre za enega prvih filmov slovitega nemškega režiserja Ernsta Lubitscha (njegova je recimo slavna Ninočka iz leta 1939 z Greto Garbo v glavni vlogi), ki je veljal za izgubljenega, leta 1994 pa se je našlo pozabljene filmske kolute na Primorskem in jih identificiralo kot mojstrovino nemega filma.
Gre za zgodbo o lahkoživcu, ki se rad predaja radoživosti ponočevanja ob igranju šaha, za kar ga žena in tašča vržeta iz hiše. Maščuje se jima s sporočilom o svojem samomoru, zaživi na svobodi, vendar se kmalu začne dolgočasiti in pogrešati dom. Vanj se vrne kot služabnik in spoprime z novim tekmecem, ki ga je tašča izbrala za hčerkinega novega moža. Seveda na koncu ženo ponovno osvoji in se znebi oblastne tašče.
Predstava je doslej prejela kar nekaj nagrad: Jernej Šugman Borštnikovo nagrado za igro za vlogo Tašče leta 2010, na dnevih komedije leta 2011 pa jo je žirija razglasila za žlahtno komedijo in Diega z njo za žlahtnega režiserja. Nema predstava s podnapisi pa je bila izziv tudi za igralce (Jernej Šugman, Alojz Svete, Janez Škof in Boris Mihalj), ki so morali vsa svoja čustvena stanja, namere in dialoge, uprizoriti z jezikom telesa in z ekspresivnimi izrazi obraza.
Tudi tokrat, na nadmorski višini Triglava in s kisikovimi bombami v zaodrju, so dali vse od sebe, publika pa se je smejala iz srca in vsako dejanje predstave pospremila z naklonjenim, veselim aplavzom. V nedeljo igralski ansambel čakajo delavnice in v naslednjih dneh še pet ponovitev, v soboto kar dve zaporedoma. In čeprav so vstopnice tudi za naše razmere astronomske, saj je treba zanje odšteti 30 ali 60 evrov, je dvorana s 351 sedeži polno zasedena.
