Tiskane izdaje
Na območnih in regionalnih srečanjih je selektorica festivala Dunja Zupanec izbrala za tekmovalni program zaključnega festivala, ki ga že peto leto gosti Postojna, osem najboljših predstav. Med njimi smo lahko videli tudi goriške zamejce z dramo Zbeži od žene, medtem ko je spremljevalni program presenetil strokovno javnost z novim teatrom zamejskih koroških mladcev. Njihova predstava Jack, ki je letos pomladi že prejela glavno nagrado na osrednjem mladinskem ljubiteljskem dogodku Vizije, je presegla dolgotrajno politično jezikovno travmo koroških Slovencev na izjemno izviren način.
Na zaključni slavnostni podelitvi nagrad je letos blestelo predvsem Šentjakobsko gledališče, ki je za predstavo Mali Diktator (režirala Tijana Zijanić) prijelo Matička za najboljšo predstavo, medtem ko je Mario Dragojević, osrednji lik v predstavi, prejel Matička za glavno vlogo. Že večer pred tem, ko je nastopil v vlogi Chaplinovega diktatorja Hynkla in judovskega brivca ter dve uri navduševal publiko, je vestnim festivalskim udeležencem postalo jasno, da bo predstava gotovo nekaj požela.
Tekmovanje je sicer vse prej kot srž in srce festivala. Gledališčniki pač niso športniki in srečanje je v prvi vrsti sproščen družabni dogodek, kjer se ljubiteljski ustvarjalci po pregledanih predstavah soočijo s strokovno javnostjo, primerjajo svoja stališča na okroglih mizah in se izobražujejo na kreativnih delavnicah. Intenzivno dogajanje pa se nemalokrat in v velikem številu zavleče do zgodnjih jutranjih ur. In ob devetih zjutraj so vsi znova na naslednji predstavi.
Ljubiteljska gledališka dejavnost, kot znajo povedati gostje festivala, nastaja predvsem zaradi čiste ljubezni do igre ljudi, ki gledališča ustvarjajo. Po besedah gosta in pobudnika prvega Linhartovega srečanja Bojana Čebulja festival združuje že od začetka ljubezen do slovenske besede, kakovosten gledališki izraz ter ognjeno zavzetost samih ustvarjalcev. Z ljubiteljstvom je namreč tako kot v ljubezni: »Ne veš, kje in kdaj se je začela in kje se bo končala.« Se pa ta ljubezen ljubiteljskih gledališčnikov zadnja leta vztrajno in v vseh pogledih približuje poklicnim odrom.
Še neodgovorjeno in zato pereče vprašanje Linhartovih srečanj, ki ne obremenjuje le članov žirije, je, kje se pravzaprav ljubiteljstvo konča in profesionalizem začne. Marsikatera predstava letošnjega festivala je bila plod vzajemnega ustvarjanja poklicnih in ljubiteljskih gledališčnikov. Premik k profesionalizmu in visoka raven izvedbe sta navdušila skoraj vse letošnje strokovne sodelavce festivala.
Predsednik letošnje žirije Tone Partljič ugotavlja, da se predvsem mladi ustvarjalci odmikajo od popularne in ljudske dramatike, ki je tradicionalno pripadala ljubiteljskim odrom in vedno bolj posegajo po zahtevnih dramaturških tekstih, ki smo jih vajeni le na profesionalnih odrih. Tako smo si v letošnjem naboru festivala lahko ogledali mojstrsko uprizorjene igre Antona Čehova, Eugena Ionesca in Harolda Pinterja. Partljič se sicer zgraža nad padanjem standardov v profesionalnem udejstvovanju, dodaja pa, da je druga stran zgodbe ljubiteljskih skupin ta, da za razliko od njihovih poklicnih stanovskih kolegov v proces ustvarjanja pogosto ne vključijo posebnega lektorja in dramaturga, pripeti pa se tudi, da režiser nastopa v predstavi, ki jo režira.
V obrtniškem znanju vidi poglavitno razliko med ljubiteljstvom in profesionalizmom tudi Tomaž Gubenšek, ki je prav tako zastopal barve žirije na letošnjem festivalu. Pravi, da zaradi pomanjkanja izobrazbe ljubiteljski ansambli zaostajajo v sposobnosti umeščanja tematik v širši kontekst. A hkrati težnje k profesionalizmu nadvse podpira, saj s kakovostno in široko ljubiteljsko dejavnostjo dolgoročno vzgajajo tudi profesionalno občinstvo z visokim estetskim okusom in merili, kar nenazadnje koristi tako ljubiteljskim kot tudi poklicnim odrom.
