Ocena predstave Svinje: daleč od sveta, nedaleč od resnice

Vpadljiv naslov besedila hrvaškega dramatika Tomislava Zajeca (1972) je v sklopu drame morda še najmanj provokativen, saj niti malo ne zavaja, svinje se v besedilu pojavljajo kot integralni, enakovredni gonilni akterji, čeprav jih nikoli ne uzremo – vsaj v pričakovani obliki ne. So simboli nevidnega diktatorja in hkrati oprijemljivi subjekti vzdrževanja; tovrstna pretočnost med metaforo in realizmom pa zarisuje jedrno stalnico dogajanja, ki popelje v obskuren, civilizacijskemu ritmu izmaknjen mikrokozmos dveh sester, ki se na vse kriplje upirata vsakršni družbeni avtoriteti, namesto nje pa oblastna razmerja raje vstavljata v svoje ruralno sprevrženo (so)bivanje.

V odročni podeželski komuni sestri Ibru (Barbara Krajnc) in Mala Ibru (Jelena Rusjan) ilustrativno polarizirata svoji bivanjski drži, od tod tudi številna navzkrižja, ki se simbolno zrcalijo tudi izven konteksta farme in se prepoznavno nanašajo na izprijenost in izkoriščevalnost družbenih konvencij. Pragmatizem, disciplina z rejo svinj in izmučena volja za obstanek, s katerimi »posluje« starejša sestra, so kakor odbojna stena vsemu tistemu, kar osmišlja mlajšo, ki se z naivnim ljubiteljstvom predaja umetniškim vzgibom ter drobnim momentom sreče in navdiha. Odpis zasebnih interesov in absolutna predanost farmi pa pri starejši Ibru za seboj potegne tudi mentalni davek, ki ga pogojuje peza odgovorne poklicanosti za nadaljevanje družinske tradicije. Strukturna in vsebinska konotacija drame je precej sugestivna in ponuja vrsto vzporednih nastavkov s siceršnjo družbeno ureditvijo, poleg usidranih položajev podrejenosti in »komandiranja«, neprestano namiguje tudi na konfliktna razmerja med neprofitnimi umetniškimi panogami in dobičkonosnimi gospodarskimi strokami (pa tudi blefiranje nasproti garaštvu).

Režiserka Renata Vidič ter dramaturški tandem Andreje Kopač in Urše Adamič se nagibajo k nevtralni družbenokritični postavitvi, ki sicer vsebinsko kontroverznost poudarja in ji ne krči volumna, pri tem pa ostaja predvsem znotraj robov fikcije, kjer se učinkovito in s humorno distanco izrisuje »resničnost« dramske situacije, manj pa proizvaja metaforično širino in gledalčev identifikacijski stik, skratka, politični naboj, ki bi s čudnim priokusom prepričljivo asociiral na stanje vsakdana. Vstopimo torej v izrojen sestrski svet, kjer se na vrtu drenjajo pokopana trupla, kjer so edini relevantni dramski partnerji že zdavnaj mrtvi in kjer se čas kroji po meri kotenja in poginjanja svinj, svet pa je vreden toliko, kolikor je obsežna zadoščenost lastni tradiciji in revoltu občim predpisom. Izvajalska karikiranost, komična podvajanja in pretiravanje v kompulzivnih zvočno-telesnih akcijah mehčajo obscenost nekrofilije ter spreobrnjene vrednosti človeka in živali, v dogajalni lok se umeščata tudi liričnost (v glasbenih prilivih Damirja Avdića) in pridih lutkovne morbidnosti (Bine Skrt), zlasti pa se čuti nagib h groteskni analitičnosti zapletenega življenja s »svetimi« svinjami, zataknjenimi v spirali bremena in užitka, smisla in obupa.

Nevarna dvoreznost Svinj pa je nedvomno tudi ta, da kljub izjemno fantastični zasnovi skozi patološko optiko kje na periferiji morda le niso tako daleč od (naturalistične!) resnice.