Tiskane izdaje
Madžarski dramatik György Spiró v komediji Prah uprizarja bolj ali manj anekdotično življenjsko situacijo: mož, ki na skrivaj igra loto, nenadoma zadene glavni dobitek, zavest o bogastvu, ki ga bosta z ženo dobila, pa se iz začetne evforije prevesi v premislek o lastnem (revnem) življenju in njegovem »dostojanstvu«, ki se navsezadnje izkaže za edino in najbolj oprijemljivo vrednoto, ki jima je še ostala. Situacija tipa »revež- kralj« je predvidljiva, tako njen zaplet kot razplet, dramatikov izvirni prispevek pa se kaže najprej v (sicer rahlo ilustrativnem) lociranju »srečnega« dogodka v poznokapitalistični čas navideznih neskončnih možnosti, kjer pa je edina resnična izbira, ki malemu človeku ostane, golo preživetje, in nato v njegovi komedijski intonaciji.
Prah je tako dramsko izpisan kot »ideološko« jasno polariziran dialog med moškim (možem), ki se praktično vse do konca prepušča sanjam o nepričakovanem bogastvu, in žensko (ženo), ki se sanjam in možu vztrajno upira, in to z neštetimi tako realnimi kot umišljenimi pomisleki, ki vsi – z moževimi protiargumenti vred – zadevajo mučno in grozljivo resnico ubožnega življenja tipične (ne samo madžarske) posttranzicijske družine nekje na obrobju Evrope, vendar opremljen s humornim podtonom, nemalokrat na meji absurda, nedvomno v prepričanju, da resnica, ki je izhodišče in cilj te jasno berljive dramske pisave, zadene močneje, če ni izrečena neposredno.
Režiser Vinko Möderndorfer je skupaj z dramaturginjo Evo Kraševec Spirójevo predlogo prebral hkrati kot komedijo in dramo. Komedijski del v uprizoritvi »zastopa« mož v izvedbi Valterja Dragana, ki vseskozi dosledno vztraja na »optimistični« in pozitivni strani polariziranega dramskega para, z nizanjem razlogov za in prednosti, ki jih prinaša bogastvo, pri čemer nasproti ženinim pomislekom in dvomom deluje nenavadno mehko in pomirjevalno, sklicujoč se na lastno razsodnost in na brezpogojno čvrstost njune zveze.
Dramski del pa gre ženi v izvedbi Maje Sever, ki s trdim, v zamrznjeno trpečo grimaso ujetim metodičnim pesimizmom in slikanjem gorja, ki ga prinaša denar, navsezadnje – ko je ogrožena sama njuna zveza – doseže, da se sreč(k)i odrečeta. Sinteza oziroma zev med obema uprizoritvenima principoma prinese dve ne dovolj usklajeni posledici.
Prva je, da se lik ženske zoži in splošči v tip psihološko premočrtnega in ideološko enoplastnega dramskega rezonerja, ki se – namesto da bi z nizanjem logičnih pomislekov moža (in gledalca) spravljal na realna tla – pred njim vzpostavi v nekakšni nevznemirljivi (in domala patološki) omejenosti, ki ne omogoča niti identifikacije niti distance in gledalca slej ko prej pušča indiferentnega.
Druga pa se kaže v izzvenu celotne uprizoritve kot tezne socialne drame, kjer resnice o času in svetu, ki ga živita mož in žena (in z njima gledalci) in ki so brez dvoma veljavne in boleče, v besedilu pa so izrečene v komedijski »embalaži«, nenadoma izzvenijo stereotipno, naivno in poenostavljeno v svoji ideološki deklarativnosti in gledalca le s težavo spravijo iz njegovega udobnega ravnotežja.
Učinek je najbrž celo nasproten: namesto sočutja junaka te eksemplarične dramske anekdote o »prahu«, torej o ničevosti bogastva, vzbujata samo pomilovanje, njuna zaključna odločitev pa ni znak (prebujene) moči, temveč (prestrašene) nemoči... – Kljub opaznemu in avtentičnemu angažmaju ustvarjalcev predstave nemara preskromen izkupiček.
Blaž Lukan, gledališki kritik
