Tiskane izdaje
Če bi hoteli z eno besedo poimenovati režijski postopek, ki mu v uprizoritvi Ljubezni in države v ljubljanski Drami sledi režiser Dragan Živadinov (dramaturginja je bila Darja Dominkuš), bi lahko uporabili besedo projekcija. V predstavi gre namreč za več tipov in nivojev projiciranja: najprej za očitno prekrivanje uprizoritvenega prostora s fascinantnimi animiranimi digitalnimi projekcijami (Miha Turšič, Dunja Zupančič), ki izkoriščajo tako svojo avantgardistično (konstruktivistično) preteklost kot digitalno sedanjost (in prihodnost), s čimer ustvarjajo bogato ornamentirane dvojne prostore, ki jih moramo nujno razumeti tudi v povezavi z glasbo (Dario Seraval, Dragana Jovanović), tako rekoč v živo zapolnjujočo vmesne prostore v performativni površini in dodajajočo jim še svoj akustični raster.
Nato gre za projekcijo režiserjevih domala zasebnih, zagotovo pa individualno prepoznavnih uprizoritvenih strategij na uprizorjeno besedilno predolgo Vladimirja Stojsavljevića, torej za prekrivanje odprtega dramskega sveta z dokaj hermetično estetiko, ki pa v trku nedvomno proizvede nekaj zanimivih performativnih koincidenc.
In navsezadnje gre še za projekcijo igralskih fizičnih akcij na celostno uprizoritveno strukturo, tako tisto arhitektonsko oprijemljivo kot tudi ono zgolj projekcijsko virtualno, kjer smo priče doslednemu in vztrajnemu osvajanju obeh prostorov, plezanju, plazenju, otipavanju, odrivanju in vsajanju v pred gledalčevimi očmi nastajajoč fizično-virtualni performativni organizem uprizoritve. (Omenjenim principom lahko dodamo še princip projekcije kot vizije, ki, paradoksno, z virom v preteklosti sega v – vizionarsko – prihodnost.)
Uprizoritvena projekcija poteka s samoumevno, na trenutke tudi samozadostno logiko, načrtno se izmika tradicionalnim režijskim razumevanjem dramske predloge (v tretmaju le-te je bolj ali manj post-dramska), kot denimo »naravni« mizansceni, psihološki analizi likov in njihovih relacij, konsistentnemu fabuliranju, ter proizvaja lasten estetski sistem, kamor pa – kar je povsem »logično« – ne pusti vstopiti vsakomur.
Relativno težko dostopnost Živadinovove odrske projekcije (bi ga v skladu s tem namesto režiser morali imenovati projektor?), uprizorjene v osrednjem nacionalnem gledališču s pretežno tradicionalnim občinstvom (dvorana se je na prvi ponovitvi po odmoru občutno izpraznila), je mogoče pojasniti iz več zornih kotov.
V primeru Ljubezni in države sicer ne gre za prvo Živadinovovo režijsko gostovanje v Drami, vendar prvo na velikem odru, kar nedvomno precej ostro zareže v horizont pričakovanja gledalcev in jih postavi pred zahtevno recepcijsko nalogo; nadalje je treba vedeti, da je konkretna uprizoritev zgolj tretje dejanje dramske in uprizoritvene Elizabetinske trilogije, torej del konteksta, ki je stvar ne vsem enako dostopnega gledališkega spomina; hkrati je Ljubezen in država še značilen primer specifične Živadinovove »retrogardistične« estetike z (zavestno) omejenim dometom učinkovanja; in navsezadnje uprizoritev, kot rečeno, tudi sama po sebi proizvede dovolj zahteven estetsko-interpretativni sistem, ki ne ponuja takojšnjega užitka.
Na kratko: ob zunanji »fabuli« drame, gledališko-oblastni spletki, povezani z uporom proti kraljici Elizabeti I, zlasti pa z velikim Williamom Shakespearom in njegovim formiranjem v dramatika, torej ob vseh zapletenih razmerjih med umetnostjo (»ljubeznijo«) in oblastjo (»državo«), uprizorjenih v razplasteno sentenčnem in aforističnem, pogosto pa tudi pojasnjevalnem in rahlo patetičnem jeziku, je tu še notranji razmislek o odnosu med resnico in utvaro, o naravi časa, ki nam je dan v bivanje, o naši ujetosti v prostorske danosti in želji po begu iz njih, o nenehnem, domala nevrotičnem seganju čez vsakršne meje in zanikanju sil, ki nas v vsakdanjem življenju navidezno omejujejo. Orodje ali »agent«, ki ves ta razmislek omogoča, je gledališče, performativni organizem, vznikujoč iz spomina in zapisujoč se v vse prihajajoče, pa čeprav njegova resnična identiteta (tako kot kraljičina oz. Shakespearova) v uprizoritvi drsi po neki negotovi površini, na kateri se je težko naseliti.
»Normativni« pogled lahko v predstavi najde nekaj linearnih mest, nekakšno živčno režijsko suhost, ki se le na trenutke popolnoma odlepi od reliefne strojne podlage (ena takih izjem je pogled nastopajočih v »nebo« ob zvoku letala), pa nemara premalo natančno koreografsko improvizacijo in pogosto igralsko načelnost. A neustavljive in neubranljive, zagnane in zaverovane vitalistične performativne vztrajnosti, ki je redka in avtentična, predstavi ne more odvzeti. Zato jo pozdravljamo.
