Leta 1972, v kontekstu hladne vojne, sta se pred očmi svetovne javnosti v dvorani Laugardalshöll v Reykjavíku soočila tedaj aktualni, po vrsti deseti svetovni prvak Boris Spaski (1937) in danes že pokojni Bobby Fischer iz ZDA (1943–2008), ki je šahovske naslove osvajal že kot težavni, ekscentrični najstnik (pri petnajstih je, denimo, igral tudi na Bledu). Enajsti svetovni prvak je postal pri devetindvajsetih.

Odrska obuditev šahovske drame in psihološke vojne v ozadju, v kateri se ni odločalo le o osebni zmagi, temveč tudi o zmagi družbe, ki ji je zmagovalec pripadal, bo v režiji Dušana Jovanovića ob dokumentarnosti imela še drugo konotacijo. Namreč razmislek ob soočenju šahovske in gledališke igre kot take, ob iskanju sorodnosti med igro in tragedijo po klasičnem antičnem vzoru.

V SNG Drami pravijo, da bo mogoče igro Bobby in Boris (v vlogi prvega bo Aljaž Jovanović, drugega bo odigral Igor Samobor) spremljati kot vznemirljivo dokumentarno igro s komaj zaznavnimi elementi fikcije ali kot od dokumentarnosti popolnoma oddaljeno pripoved. Kot napeto zgodbo z zapletom, stopnjevanjem, vrhom in malodane katarzičnim razpletom.

Vsi liki v igri – v predstavo bo vključen tudi niz akterjev na posnetkih – so nastali na podlagi realnih, v posameznih prizorih pa bodo uprizorjeni bodisi izseki iz realnega dogajanja ob preigravanju partij bodisi izmišljeni, fiktivni prizori. Taki, ki bi se lahko tudi v resnici zgodili. V predstavi bodo igrali še Saša Tabaković, Andrej Nahtigal, Alojz Svete, Saša Pavček, Zvone Hribar in Petra Govc.