Tiskane izdaje
Danes mineva trideset let od smrti Edvarda Kocbeka – pesnika, esejista, prevajalca, politika, filozofa, urednika in razumnika. »Mogočno drevo, ki na nas še vedno meče senco« in
»s Kocbekom še nismo opravili« sta le dva nedavna citata, ki pričata, da gre za eno najzanimivejših osebnosti slovenskega 20. stoletja. Kakšen je pogled na Kocbeka danes?
Andrej Inkret,
avtor Kocbekove biografije
In stoletje bo zardelo
Najbrž je res – trideset let po smrti je Kocbek živ. Živ zagotovo bolj kot kdor koli od tovarišije, s katero je pred davnimi desetletji organiziral narodnoosvobodilni upor in zaupljivo snoval utopijo o »slovenski revoluciji«, preobrazbi našega nacionalnega značaja, svobodni družbi svobodnih ljudi... Drugi iz tega kroga so danes bolj ali manj pozabljeni (Vidmar), če ne zaničljivo – ali celo po krivici – odrinjeni na nekakšen naš historični pranger (Kidrič, Kardelj).
S Kocbekom je drugače: ne zato, ker po duši ne bi bil »politik«, pač pa ves, kar ga je – »pesnik« in »ekstatična osebnost«. Bil je res nenavaden slovenski človek, vernik in dvomljivec, vizionar in fantast v enem. Bil je in do konca ostal zvest, hkrati pa priznaval, da si nikdar ne bo znal razložiti svoje zvestobe, to je, doslednosti (in odgovornosti) samemu sebi, svoji odločitvi za partizane, tistemu spopadanju na življenje in smrt – zvest skratka osvobodilnemu poslanstvu tovarišije, čeprav ga je ta brez skrupulov izločila, ko ga ni več potrebovala.
V politiki res ni imel »srečne roke«, so ugotavljali že ob njegovem odprtem grobu pred tridesetimi leti, najbrž je njegova osvobodilna misel merila previsoko. Enako je danes,
o njegovih idejah aktualne politične opcije – tako leve kot desne – molčijo, očitno z njimi nočejo imeti nič.
Že večkrat je bilo povedano, da je bil Kocbek politik in pesnik, pesnik in politik v eni osebi, intelektualec, ki se nikdar ni mogel zadovoljiti z obstoječim: katoličan, v katerem je bilo vedno nekaj protestantskega; revolucionar, ki je podiral staro, a se nikdar ni znal do kraja vključiti v novo družbo (ki jo je sam pomagal postavljati).
Bil je »heretik« – enako za rigidno klerikalno Cerkev kot za dogmatično partijo komunistov, svoboden posameznik (»avtonomna oseba«) z močnim erotičnim in religioznim darom, oboje v prvobitnem socialnem pomenu, v smislu nepreračunljive povezanosti
(med)človeškega. Bil je in ostaja eden najbolj zanimivih in senzibilnih pesniških pričevalcev o slovenskem 20. stoletju, tragični človek vélikih izgubljenih iluzij – tvorec in zapisovalec najbolj neposredne, celovite in zaupljive dokumentacije, kar smo jih Slovenci zmogli sestaviti o katerem koli času svoje zgodovine in ki nas uči vztrajanja pri resničnosti in dvoma o končnoveljavnih resnicah, uči nas kritičnosti, pluralnosti, tolerance, ne da bi se odpovedali svoji zvestobi.
Boris Paternu,
literarni zgodovinar
Na Slovenskem živimo veliko bolj politično kot kulturno. Edvard Kocbek je danes med nami znan predvsem kot politik, bolj točno, do potankosti je znan kot desetletja nadzirani in preganjani domači disident nekdanjega režima. Čez gre v glavnem samo akademska stroka z Inkretovo monografijo In stoletje bo zardelo (2011) v svojem vrhu. Kocbekov najbližji generacijski vrstnik Srečko Kosovel, z enako letnico rojstva 1904, je med nami udomačen čisto drugače. Skratka, Kocbek je preveč obremenjen
z zgodovino in politiko, da bi nam bil blizu kot pesnik. Čeprav je v resnici največji prav kot pesnik, ne kot politik. In v tistem, v čemer je največji, je tudi najbolj pozabljen.
Kocbek je totalna osebnost in je v svoji poeziji odpiral totalna vprašanja: osebna, družbena in ontološka. Odpiral jih je po svoje, na oseben, heretičen način. Nekje je zapisal, da so bile vse herezije junaška dejanja. Ob svoji partizanski poeziji je natanko vedel, da je drugačna od takratnega pesništva odpora, in je zato med vojno ni objavljal. Svoj uporniški pohod
v narodno in družbeno osvoboditev je predstavil v zbirki s presenetljivim naslovom Groza (1963). Povojni pohod v drugo, zdaj notranjo imaginacijsko osvoboditev je opravil s sijajnim vzponom
v nadrealistično poetiko (Poročilo, 1969). Vendar pri tem ni sledil znanemu Bretonovemu vzorcu, oprtemu na freudistično stihijo in metodo vsega razvezane avtomatične pisave. Šel je v nasprotno smer. Izkusil je skrajno krizne položaje, ko duh mu »razpada kot ciganski voz«, vendar je znal zmeraj znova najti črto notranje suverenosti in kritične refleksije. Čeprav v novem jeziku, ki pomeni daljnosežno rehabilitacijo človekove osebne imaginacije nasproti vsakdanjemu jeziku manipuliranja.
Na kratko: Kocbek je heretik in vernik skupaj, disident z zvestobo v sebi. In tudi ko je najbolj
v sebi, najbolj pesnik, je ta poezija še zmeraj »neprostovoljno pisanje zgodovine«, bi rekel Theodor
W. Adorno.
Igor Omerza,
avtor knjige Edvard Kocbek:
osebni dosje št. 584
Pričevalec Edvard Kocbek se mi prikazuje kot tragični junak iz antične dramatike. Kot občudovalec komunistične revolucionarne odločnosti in organiziranosti si je naivno predstavljal, da bo, z njihovo pomočjo in v ugodnih vojnih časih za politični in socialni prevrat, preobrnil slovenski svet (morda celo širše) in ustvaril novega človeka (ni čisto jasno, kaj si je pod tem predstavljal). Tudi
v času vere v to – bolj kot ne – utopijo je podpiral uporabo nasilja za dosego tega srečnega konca slovenske zgodovine, pod pogojem, da imajo revolucionarni voditelji jasno vizijo ter utemeljene razloge in da uporabo nasilnih sredstev odtehta pravilno postavljen vzvišeni cilj.
Toda po koncu vojne (dejansko že med njo) je vrh komunistične partije v Jugoslaviji gradil in zgradil ne socialno pravično in demokratično družbo, ampak peklensko diktaturo. Povrh vsega je ta odurni režim začel preganjati tiste svoje bojne tovariše (tako komuniste kot nekomuniste), ki niso pristajali na »glajhšaltanje« (Kocbekov izraz). In v tem pregonu je bil Kocbek, v obdobju socialistične diktature v Sloveniji, najbolj (od tajne politične policije in njenih ovaduhov) spremljan in zasledovan posameznik. Ob njegovi smrtni postelji na Bokalcih, leta 1981, je stala udbovska ovaduhinja (kodno ime Zala) in vdovo Zvonko je k pokojniku spremljala udbov-ska sodelavka (kodno ime Zala). No, za današnji (in prihodnji čas), ki je še tako močno obremenjen
z vojnim in povojnim dogajanjem
v Sloveniji ter prežet z razmišljanjem o novi revoluciji, se mi zdi izjemno pomembno in poučno, da je Edvard Kocbek iz te svoje kalvarije (v zadnjih letih življenja) potegnil, prvič, razlikovanje »med osvobodilno vojno in med partijsko revolucijo, ki ji sledita zakoniti gospodarski kaos in politično-duhovni ekskluzivizem« in, drugič, trditev, »da ni veljavne teorije, ki bi pavšalno določala žrtve svetovno-zgodovinskega poslanstva in abstraktno razpolagala s smrtjo sočloveka«. To zadnje naj si k srcu vzamejo predvsem tisti, ki danes mislijo, da veliki cilj lahko posveča in opravičuje kakršno koli sredstvo.
Mihael Glavan, urednik Kocbekovih Dnevnikov
Kocbekov letni čas je jesen. Rodil se je jeseni (27. septembra 1904), umrl je jeseni (3. novembra 1981). Njegova prva pesniška knjiga, ki je končno podobo dobila v pozni jeseni (Zemlja, 1934), je bila težka od jesenskih plodov, zasoplih juncev in tršatih prleških žensk. Zemeljski red in mir so podčrtovale cerkvice na zaobljenih gričih, zunaj bele, znotraj zlate. Od tod do predsmrtnega zrenja je vodila dolga pot, ki se mu je na koncu preroško razkrila kot usodna nujnost. »Odkriva se mi povezanost mojih odločitev o moji usodi. Temeljno spoznanje v mojem življenju pravi, da so vsi moji nastopi v slovenski javnosti odziv nekega tihega in zelo razvitega poziva usode.« (Dnevnik, 1975)
Letos mineva že trideseta jesen od njegove smrti, zato je spet nekoliko bolj prisoten, tudi z dvema novima knjigama. Da tudi sicer ni pozabljen, priča njegova dokaj uglajena klop v Tivoliju. S Kocbekom sta imeli težave obe prejšnji državi Slovencev (in drugih
/ne/enakopravnih narodov) in jih ima tudi sedanja. Edvard Kocbek je nedvomno velik in trajno veljaven slovenski pesnik; z upesnjevanjem svoje in narodove bitne Groze je bil preroški že v času življenja in je aktualen še danes. Svojo poezijo je filozofsko utemeljil že v času narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju: »Pesem je najbolj neposredni, najsilnejši, najpopolnejši stik z resnico in lirična resnica ni niti umsko spoznanje niti porabno izkustvo niti samo naval zanosnega čustva, temveč je nekaj mnogo neposrednejšega, nekaj, kar prevzema vse bitje in ga bitno preobrazi.« (Listina, 20. junija 1943)
Poleg jezika in poezije je Kocbeka hudo zaznamovala tudi zgodovina, ki ji je poočital:»O zgodovina slavnostni opoj, z zanosom daješ, kar si
v sramu skrila.« (Slovenska noč)
Najbolj osebnoizpoveden, z močnimi čustvi prežarjen in zato posebej dragocen je Kocbekov Dnevnik, še posebej strani, ki jih je pisal ob in po objavi svojega tržaškega intervjuja (1975), v obdobju, ko je doživljal drugo veliko bivanjsko stisko po koncu vojne. Povzročilo jo je besedilo, ki ga je dolgo nosil v duši in ga snoval težje kot karkoli poprej. V njem je izpovedal in obžaloval svojo in občo narodovo moralno krivdo za neciviliziran poboj razoroženih domobrancev. Razbremeniti se je hotel greha kot kristjan in kot soustanovitelj OF, o kateri je neomajno veroval, da bo prevedla slovenske katoliške množice na »napredne pozicije«.
Po mir in tolažbo se je napotil v Tivoli. »Kako dolgo je že tega, ko sem sleherni dan poromal na vrh hriba, hodil po cestah, po stezah, posedal po klopeh, sanjal o ljubeznih, ki jih ni bilo, poslušal življenje gozda, prebral knjigo za knjigo, nove revije, snoval pozicijo duha, konceptiral važna načela in opazoval samotne, sebi podobne ljudi, ljubezenske pare, globoko dihal in doživljal svojo drugo pogansko dobo.« (Dnevnik, 1975) Še zdaj je v Tivoliju na svoji klopi. Obiščimo ga z njegovo knjigo, ki nam bo ponudila premislek in občutje tudi za današnjo rabo.
