Vsaka dobra riba ima več imen
Kdor ne pozna Borisa Šuligoja, ne pozna Obale. Pretirano? Morda, a zato nič manj resnično. Šuligoj, danes novinarska legenda, se je leta 1978 kot dopisnik iz Primorske zaposlil na Delu in mu ostal zvest 40 let – kar se je omembe vrednega v tem času pripetilo na Obali, je pristalo pod njegovim izmojstrenim drobnogledom.
»Kamor koli sem vtaknil nos, se je kaj zgodilo,« je dejal pred leti. In res – v Delovi dokumentaciji je shranjenih več kot 30.000 njegovih člankov; ne preseneča, da je Šuligoj, ki se je upokojil leta 2019, prejemnik nagrade čuvaj Društva novinarjev Slovenije za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva ter Delove nagrade za življenjsko delo.
Imel je srečo, poudarja v uvodu knjige Na drugi obali (MBM media, 2023), v kateri je zbral 38 člankov, pisanih v različnih življenjskih obdobjih (v večini gre za prispevke zadnjih 15 let) ter vezanih na morje in njegove prebivalce, srečo, da je »delal kot novinar v tistih zlatih časih, ko je bilo novinarstvo še sedma sila in trda šola, z učitelji in mentorji. Da sem srečal posebne, neverjetne, srčne in manj srčne ljudi. Zavestno ali nezavedno, načrtno ali po naključju sem vstopal v neverjetne in tudi povsem običajne zgodbe, ostal v njih dan ali dva in iz njih izstopal. Kot čebela, kaj čebela, trot, ki nabira med.«
Linčani župan in ducat belih ženskih torbic
Prav preplet neverjetnih in povsem običajnih zgodb je tisto, kar s številnimi fotografijami opremljeni knjigi Na drugi obali daje tolikšno živost, tolikšen občutek, da prebiramo življenje samo.
Življenje, v katero nas povede Tone Pavček, ki je v Istri živel med trtami, oljkami in škržati, na posestvu med dvema kapelicama, in v katerem srečamo vse od ameriškega pilota Charlesa Doughertyja, ki je v Istro padel z neba (dobesedno, kajti Nemci so zadeli levo krilo njegovega dvomotornika in malo pred Trstom mu je postalo jasno, da bo moral izskočiti), in Marcella Mastroiannija, ki je bival v hotelu Palace, kjer so po njegovem odhodu v sobi med drugim našli ducat belih ženskih torbic, pa do kitov grbavcev, vetrov (kdo ve, kaj je lebič?), najstarejše piranske branjevke Marise Zlatič ter župana, zadnjega beneškega podestata, ki ga je nekega junijskega jutra leta 1797 izolska množica zaradi suma izdaje Beneške republike najprej prosečega za življenje zvlekla iz hiše, ga tepla, suvala in brcala, zatem ustrelila in nato še zabodla (ob tem je poblaznela množica ropala, pretepala, razbijala in – ko smo že pri grozovitostih – spuščala vino iz sodov).
Boris Šuligoj nas povede ne na eno, temveč na številne obale, v zgodbe o solinarjih in raziskovalcih in politikih in umetnikih, o krajih, a vselej – kajti Šuligojevo oko gleda dlje in gleda globlje, njegova pisava pa se publicističnim okvirom navkljub razteza proti univerzalnemu, proti razpiranju tega, kar presega čas in prostor – tudi o ljudeh, ki te kraje naseljujejo, o tegobah in stremenjih, ki so njihova, a tudi naša.
Kdor gleda ga, ga vidi prvič
Ob tem se v člankih, zbranih v knjigi Na drugi obali, zrcali ne le naš odnos do morja, temveč do naravnega okolja kot takšnega. »Kam plavajo ribe? Če bi hoteli vedeti, kaj čaka planet v prihodnjih stoletjih, bi morda bolje videli, če bi pogledali pod morsko gladino in se vprašali, kam plavajo ribe. Na sever, na jug? Morda sploh ne plavajo več. In če se zapleteš v pogovore s starejšimi ribiči, vedo natančno povedati, katerih vrst ne vidijo več v svojih mrežah. Res pa prihajajo nove. Ampak to menda ni to, kar pričakujejo,« piše Boris Šuligoj in nas ob tem opominja tudi na dejstvo, da se tudi Obala – kot vse, kar nas obdaja, in vse, kar smo – nenehno spreminja, je nenehno v postajanju.
Toda krivično bi bilo govoriti zgolj o spremembah na slabše; če sta, kot v članku Delfini se podpišejo z žvižgom poudarja Šuligoj, pred desetletji Italija in Jugoslavija ribičem dajali denarno nagrado za vsakega ubitega delfina, saj je ribolov na plavo ribo cvetel, delfine pa so obravnavali kot škodljivce, se je ta odnos v zadnjih letih korenito predrugačil. Delfini niso več »obravnavani kot škodljivci, temveč nasprotno – kot dragocen in zato zaščiten člen na vrhu verige prebivalcev morja«.
Takšna predrugačenja so mogoča le ob ponovnem premišljevanju ne le morja, temveč naše vpetosti vanj, ob ponovnem gledanju, ki ga spodbujajo knjige, kakršna je Na drugi obali. Kajti kot nas Šuligoj spomni v prispevku o Miroslavu Zeiu, utemeljitelju morske biologije pri nas, ki je med drugim poskrbel za poimenovanje rib v slovenščini in ki pravi, da ima »vsaka dobra riba več imen« (orada jih ima najmanj pet, je tudi zlatica, zlatobrov, komarča), in kot je v pesmi Morje zapisal Jorge Luis Borges: kdor gleda ga, ga vidi prvič, zmeraj.
