V nadaljevanju preberite:
»Vedno se mi je zdelo zanimivo, da je neki omejen košček zemlje, ki smo ga ukradli naravi in ga poimenovali vrt, lahko tudi dober prostor za opazovanje – letnih časov, rastlin, živali. Neverjeten je tudi občutek, ko prvič pridelaš svojo lastno zelenjavo in jo potem razdajaš prijateljem in znancem. Pri vrtnarjenju mi je tudi všeč, da gre hkrati za zelo konkretno delo – brez katerega nič ne zraste – in za dejanje, ki je lahko polno metafor,« pravi dramaturginja in publicistka, ki je pred časom v Nedelu objavljala kolumne o vrtu in vrtnarjenju, ki jim je urednica Karina Cunder Reščič nadela ime Fižolozofija.
Besedila so se sčasoma razvila – razrasla – v poetično knjigo Fižolozofija: Čudeži vrtnarjenja, ki namesto klasičnih, suhoparnih vrtnarskih nasvetov pred bralca prinaša konglomerat opažanj, premislekov in uvidov, prepletenih z avtoričinimi osebnimi spomini in zgodbami ter razmišljanji velikih filozofov in umetnikov, kot so Voltaire, Virginia Woolf, Oliver Sacks in Jane Austen, ki se spajajo v svojevrstno meditacijo tako o vrtu kot o človeku, ki ga neguje in obdeluje.
