Ko rečejo, da ne zmoreš ...
Ker ni videl na televizijo kot drugi mulci, je začel brati knjige, čisto od blizu, črko po črko. Vztrajno, korak za korakom ...
Odpri galerijo
Erling Kagge v Piranu. FOTO: Vesna Milek
Jutri bo v Sobotni prilogi objavljen pogovor s svetovnim raziskovalcem Erlingom Kaggejem, ki je kot prvi na svetu dosegel skrajni točki severnega in južnega pola, vrh Mount Everesta, izkusil nemo tišino – in o tem napisal več knjig.
»Kot otrok sem bil tako dislektičen, da do desetega leta nisem mogel izgovoriti niti svojega imena,« mi je rekel, ko sva hodila proti Piranu. A če se mu kot otroku ne bi bilo treba tako boriti, trikrat bolj od njegovih vrstnikov, najbrž ne bi tako izuril svoje volje, vztrajnosti, zagrizenosti iti do konca, je rekel. Potem je, dislektik, študiral filozofijo in pravo, zbiral umetnine, dokler ga niso poklicale knjige. Postal je eden od najbolj prodajanih avtorjev in najvplivnejših založnikov na Norveškem.
»Slabo vidim ... dvajsetkrat manj vidim kot vi. Vi gledate v primerjavi z mano, kot bi gledali z daljnogledom. Vi vidite detajle, jaz pa ne,« pravi junak romana Mitje Čandra Slepec. Čander, esejist in direktor Beletrine, je sicer napisal roman, ne avtobiografije, a kljub temu v prvem delu romana lahko prepoznamo osebne izkušnje s slabovidnostjo. In to me je še posebej čudno ganilo. Morda zato, ker sem se zavedla, da ga poznam že dve desetletji, a v resnici ne poznam njegovih težav, dvomov in bojev, ki jih je doživel že kot deček, rojen z oslabljenim vidnim živcem. Morda zato, ker sem ga vedno raje videla kot močnega, lucidnega, inteligentnega šahista, ki dogodke in ljudi usmerja po svoji volji, in se mi je zdaj med vrsticami romana Slepec prikazal ranljiv deček, ki ni videl na tablo, ki se je z mamo in očetom boril do konca, da je lahko ostal v isti šoli, igral šah, odraščal z vrstniki.
Na vprašanje, zakaj se nekdo s slabim vidom odloči za poklic, v katerem najbolj potrebuje prav oči, je enkrat rekel, da ni bilo izbire. Ker ni videl na televizijo kot drugi mulci, je začel brati knjige, čisto od blizu, črko po črko. Vztrajno, korak za korakom, tako kot je Erling Kagge 50 dni zapored premagoval razdaljo v snegu, vetru in ledu proti južnemu polu.
To sta samo drobna okruška življenjskih zgodb dveh osebnosti, ki sta že kot otroka verjela vase, tudi ko so jima vsi govorili, da ne bo šlo. Oba sta se usmerila prav v knjige. Ker so ju te oblikovale, izklesale, sta jih hotela deliti. Zato jima verjamem, ko v nasprotju s pesimisti pravita, da verjameta v prihodnost, v kateri bomo še vedno strastno brali knjige.
»Kot otrok sem bil tako dislektičen, da do desetega leta nisem mogel izgovoriti niti svojega imena,« mi je rekel, ko sva hodila proti Piranu. A če se mu kot otroku ne bi bilo treba tako boriti, trikrat bolj od njegovih vrstnikov, najbrž ne bi tako izuril svoje volje, vztrajnosti, zagrizenosti iti do konca, je rekel. Potem je, dislektik, študiral filozofijo in pravo, zbiral umetnine, dokler ga niso poklicale knjige. Postal je eden od najbolj prodajanih avtorjev in najvplivnejših založnikov na Norveškem.
»Slabo vidim ... dvajsetkrat manj vidim kot vi. Vi gledate v primerjavi z mano, kot bi gledali z daljnogledom. Vi vidite detajle, jaz pa ne,« pravi junak romana Mitje Čandra Slepec. Čander, esejist in direktor Beletrine, je sicer napisal roman, ne avtobiografije, a kljub temu v prvem delu romana lahko prepoznamo osebne izkušnje s slabovidnostjo. In to me je še posebej čudno ganilo. Morda zato, ker sem se zavedla, da ga poznam že dve desetletji, a v resnici ne poznam njegovih težav, dvomov in bojev, ki jih je doživel že kot deček, rojen z oslabljenim vidnim živcem. Morda zato, ker sem ga vedno raje videla kot močnega, lucidnega, inteligentnega šahista, ki dogodke in ljudi usmerja po svoji volji, in se mi je zdaj med vrsticami romana Slepec prikazal ranljiv deček, ki ni videl na tablo, ki se je z mamo in očetom boril do konca, da je lahko ostal v isti šoli, igral šah, odraščal z vrstniki.
Na vprašanje, zakaj se nekdo s slabim vidom odloči za poklic, v katerem najbolj potrebuje prav oči, je enkrat rekel, da ni bilo izbire. Ker ni videl na televizijo kot drugi mulci, je začel brati knjige, čisto od blizu, črko po črko. Vztrajno, korak za korakom, tako kot je Erling Kagge 50 dni zapored premagoval razdaljo v snegu, vetru in ledu proti južnemu polu.
To sta samo drobna okruška življenjskih zgodb dveh osebnosti, ki sta že kot otroka verjela vase, tudi ko so jima vsi govorili, da ne bo šlo. Oba sta se usmerila prav v knjige. Ker so ju te oblikovale, izklesale, sta jih hotela deliti. Zato jima verjamem, ko v nasprotju s pesimisti pravita, da verjameta v prihodnost, v kateri bomo še vedno strastno brali knjige.
