Kaj se skriva v lončku Mojce Pokrajculje

»Za slišat eno lepo pravljico, jaz bi bila šla po golih kolencih tja do Benetk!« Misel Tine Vajtawe iz Rezije, ene najplodovitejših pripovedovalk ljudskih pripovedi, kar jih je zapisal slovenski folklorist Milko Matičetov, je le ena od številnih na razstavi Za devetimi gorami, ki so jo te dni odprli na Ljubljanskem gradu, a zelo nazorno povzame moč, ki jo ima slovensko pripovedno izročilo. Tem zgodbam rečemo v vsakdanjem jeziku kar pravljice, prepoznamo pa jih po ilustracijah, ki so se nam zasidrale globoko v spomin.

Prav ilustracije so tiste, ki z vrha stopnišča v grajskih Kazematah takoj potegnejo v čudežni svet pravljic. Zlata ptica, kralj Matjaž, Mojca Pokrajculja, naslovnica knjige Babica pripoveduje, zmaji, svet povodnega moža …, vse tiste podobe, ki krasijo knjige iz otroštva.



Že leta jih obuja, spravlja v drugačne oblike in zbirke, prilagaja otrokom in na vse mogoče načine neguje pesnica, pisateljica in pripovedovalka Anja Štefan, ki je poleg urednice otroškega leposlovja pri Mladinski knjigi Irene Matko Lukan avtorica razstave; ta bo na Gradu na ogled do maja prihodnje leto, ob tem bo od septembra potekal spremljevalni program z delavnicami za otroke in starše, strokovnim vodstvom po razstavi, pogovornimi večeri, predstavo ...
 

V suhi fižol po pravljico

Ilustracije so samo tiste, ki prebudijo nekakšen praspomin in prevzamejo predvsem odrasle obiskovalce, mlajši po stopnicah takoj zavijejo levo ali desno, kjer se skrivajo zabavne reči. Tudi Anja Štefan potisne dlani v suh fižol, s pričakovanjem, kakor da ne bi že od snovanja razstave vedela, da se tam skrivajo koščki pravljic. Obiskovalci jih lahko izvlečejo in navadno je to prva postaja, ki jih prikuje na stolčke.

Okoli so predmeti, ki poustvarjajo neki drugi, minuli čas. »Ljudje so si zgodbe pripovedovali ob različnih opravilih, kot sta ličkanje koruze ali luščenje fižola,« spomni Anja Štefan, tokrat naša vodnica po svetu Za devetimi gorami. Na drugi strani stopnišča medtem zazveni. Tam je kotiček, ki poskuša posnemati občutke dečka, ko ga je povodni mož prinesel v grad, poln dragocenosti. Ko steklene kroglice zapojejo na lesenih igralih, roka tako rekoč samodejno znova seže po novih frnikulah. »Razstava je zamišljena tako, da bi obiskovalci po eni strani potovali skozi različne zgodbe, izpostavili smo tiste, ki so se nam zdele najbolj znane in bodo ljudi takoj nagovorile, po drugi pa smo si želeli, da bi vsaka postaja odstrla del strokovnega pogleda na slovensko pripovedništvo.«



Medtem ko lahko odrasli izvedo, kako je slovensko pripovedništvo živelo, v kakšnih okoliščinah in kakšne so njegove značilnosti, se lahko otroci poigrajo na omenjenih točkah, prisluhnejo pripovedim, sedejo na kraljevi prestol ali izkusijo, kako so se počutile živali v piskrčku Mojce Pokrajculje. Ta je, resnici na ljubo, enako všeč mnogo večjim obiskovalcem – vsaj med našim obiskom smo srečali več odraslih, ki so se skrili vanj. A k sreči je lonček Mojce Pokrajculje dovolj velik za vse.
 

Kakšno moč ima zlato jabolko?

Podoba, ki tematsko začne pot po razstavi, je zlata ptica. Ko stopimo za ilustracijo, izvemo, kaj pripovedno izročilo sploh je in da zajema zelo raznolike zgodbe, čudežne ali precej bolj vsakdanje, ter se zataknemo ob vprašanju, kaj vse je v pravljicah zlato. Zlata ribica, zlat konj, zlata orehova vejica in zlata kronica, zlata obleka, zlati časi, zlati rogovi in – zlato jabolko, ki se blešči iz vitrine. Kaj misliš, kakšno moč imajo, je vprašanje, ki kliče k rojevanju novih zgodb. »Z različnimi namigi smo hoteli spomniti na različne pripovedi, da bi morda kdo pobrskal za njimi, hkrati pa smo želeli spomniti na različne motive, da bodo tudi tujci, če bodo to brali, izvedeli, kako bogato izročilo je to,« poudari Anja Štefan. Vsi opisi, citati in drugi zapisi na razstavi so prevedeni v angleški jezik.



Kralj Matjaž, ki spi ob svoji kamniti mizi, medtem pa se okoli nje ovija dolga bela brada, je podoba, ob kateri izvemo, da so imele vse te pripovedke mnogo različic. To ponazarjajo štirje odlomki iz istega dela zgodbe o kralju Matjažu: v enem primeru mu trikrat zrase brada, v drugem sedemkrat, v eni ga je zasulo z dveh strani in tako dalje. Otroci se med tem, ko odrasli berejo, igrajo: križ kraž, kralj Matjaž, daj mi nož, da kupim nož …

A nemara najbolj zanimivo popotovanje se začne ob pripovedovalcih, torej ljudeh, ki so vir vseh teh zgodb. Prikazujejo jih črno-bele fotografije, mnoge stare že desetletja. Razbrazdani obrazi, polni mimike in toplih pogledov, in roke, ki krilijo po zraku, izdajajo, kakšno moč so izžarevali ljudski pripovedovalci.



Ti ljudje so ponavadi zelo verjeli v to, kar so govorili,« doda Anja Štefan. In predvsem so bili – čeravno pogosto nešolani – pravi besedni umetniki. Poslušalce so znali za ure in ure prikovati nase, da so jih poslušali. Med njimi sta bila Peter Jakelj - Smerinjekov iz Kranjske Gore, ki je s svojimi pripovedmi navdihnil Josipa Vandota, da je napisal pravljice o Kekcu, in Valentina Pielich, po domače Tine Vajtawa, s Solbice v Reziji, o kateri menijo, da je Matičetovu povedala več kot 400 pripovedk.
 

Pisalni stroj, ki je vse zapisal

A njihove besede bi se izgubile, če jih ne bi kdo zapisal in pripovedoval. V tem delu poleg drugih zaslužnih ljudi osrednje mesto pripada Milku Matičetovu (1919–2014), ki je vse življenje posvetil zapisovanju teh zgodb in je tako rekoč oče Zverinic iz Rezije. Njegovi zapiski, narejeni z navadnim svinčnikom, so skoraj nečitljivi, razberemo le naslov Od zlate ribice, ob zvezku je star pisalni stroj, z vstavljenimi listi, ki pričajo o tem, s kakšno natančnostjo in spoštljivostjo je zapisoval besede, ki jih je slišal na terenu.

O svojem zapisovanju je v predgovoru knjige Anton Dremelj - Resnik povedal: »Za boljše razumevanje krajevnega govora sem si vsak stavek zapisoval in pri tem glasno ponavljal besedo za besedo, tako da je moj sogovornik natanko vedel, kje sem, se mi prilagodil in svoje pripovedovanje upočasnil ali pohitel.« Matičetova zapuščina šteje več kot 90 rokopisnih zvezkov in okoli 170 magnetofonskih trakov, skupaj več tisoč pripovedi.



Slovenci imamo v arhivih še ogromno takšnega bogastva, v knjigah pa niti ne toliko, spomni Anja Štefan. Tudi tega se dotakne razstava in predstavi po eni strani strokovna besedila, ki popisujejo pripovedno izročilo, in po drugi strani tisto, kar je bliže splošni javnosti, knjige in slikanice. Tri botre lisičice so z ravno takšno natančnostjo kot Matičetov zapis nastajale pod prsti ilustratorke Ančke Gošnik Godec, kakor na razstavi prikazujejo njene skice razkošnih avtomobilov, v katerih so se prevažale te hedonistične lisice.

Popotovanje se sklene s sodobnimi pripovedovalci, lutkovnimi in dramskimi predstavami, v katere se spremenijo zgodbe, in navsezadnje z opomnikom, da čeravno se nam zdi, da so ljudske pripovedi stvar preteklosti, nekatere resnice vselej veljajo. Kakor je dejala botra smrt: »Poglej, vidiš ti, cel voz čevljev sem shodila, ko sem te iskala. A sem te iskala, dokler te nisem našla. Jaz moram najti vsakogar.«

Toda na razstavi je čisto na koncu čas za – pravljico.