Tiskane izdaje
Slovensko poslušalstvo bo
2. decembra imelo redko priložnost poslušati opero v slovenskem jeziku. Društvo Slovenskega komornega glasbenega gledališča (SKGG) bo namreč
v koprodukciji s Cankarjevim domom izvedlo dve operni enodejanki, Težave na Tahitiju in Telefon ali ljubezen v troje.
Jože Humar, ki je obe deli prevedel, je ob tem izpostavil vprašanje prevodov opernih libretov, ki so danes bolj izjema kot pravilo. Po njegovem mnenju je poslušalec prikrajšan za popolno doživljanje operne umetnosti, če je ne posluša v maternem jeziku.
Da je prevajanje opernih libretov, kar je bilo vrsto let nacionalna praksa, Slovenijo zgolj držalo
v samovšečni izolaciji, je prepričan mednarodno uveljavljen slovenski tenorist Branko Robinšak.
»Petje
v izvirniku je svetovni standard,« je pojasnil nekdanji umetniški vodja SNG Opera in balet Ljubljana Borut Smrekar, »kar je priročno tako za operne hiše kot za soliste. Operni pevci se naučijo vloge v izvirniku, kar jim omogoča gostovati kjer koli, operna hiša pa lahko svojo ponudbo obogati s prestižnim gostom. Izognemo se tudi tako imenovani babilonščini, do katere je prihajalo, ko so pevci v isti predstavi peli v različnih jezikih, kar je bil še v petdesetih letih prejšnjega stoletja pogost pojav,« dodaja. Prav tako je izvirno glasbeno delo najbližje skladateljevi nameri in pomeni najpopolnejši spoj besede in glasbe.
Seviljski brivec v prevodu Nika Štritofa, ki po mnenju mnogih prekaša izvirnik, dokazuje, da se slovenščina lahko približa popolnemu spoju besede in glasbe. Po oceni Humarja prevedeni libreti bogatijo našo literarno zapuščino in pričajo o stilni in pojmovni širini našega jezika.
Vprašanje je, ali je prevodu kos prevajalec. Niko Štritof namreč ni bil zgolj prevajalec, temveč tudi skladatelj in dirigent, imel je tudi izjemen glasbeni posluh in občutek za metrum.
»Prevajalec mora vedeti, kaj je v določenih legah za pevca sprejemljivo,« razlaga altistka Mirijam Kalin, ki se je kot koncertna pevka uveljavila doma in v tujini, in dodaja, da je za pevca nekaj najhujšega, če mora peti po slabem prevodu.
»Kakovostnega prevoda ni,« odločno zatrjuje Branko Robinšak. »Skladatelj namreč komponira
z mislijo na jezik, zato je prevod lahko kvečjemu stilno ustrezen. Jezik da skladbi značaj, zato se
z vsakim prevodom nekaj izgubi.« Tako Kalinova kot Robinšak menita, da je prevajanje klasičnih opernih del popolnoma nesmiselno.
Njunemu mnenju se pridružuje nov umetniški vodja ljubljanske operne hiše Milivoj Šurbek: »Vsebina klasičnih oper je občinstvu dovolj znana, zato so nadnaslovi popolnoma zadovoljiv način podajanja opere občinstvu.«
Dodal je, da bo v času svojega službovanja stremel k temu, da bodo operna dela, namenjena mladim poslušalcem, v slovenščini, saj meni, da so prevodi libretov nujni iz pedagoškega vidika.
Slovenščina
kot operni jezik
Slovenščina ni najbolj primeren jezik za operno petje, saj ima več konzonantov kot vokalov, menita Kalinova in Robinšak, kar seveda ni ovira. »Slovenščina je svetovni jezik, v katerem se da peti enako lepo kot v drugih jezikih,« je prepričan tenorist Jurij Reja.
»Petje v slovenščini od pevca zahteva veliko dela in tehničnega znanja. Dober operni pevec, ki razlikuje med konzonanti in vokali, se lahko isto operno delo nauči peti v več jezikih. Seveda se je najlažje naučiti petja v izvirniku in upati, da boš čim hitreje iz nacionalne opere odletel v širni svet svetovnemu uspehu naproti. Gre za svojevrsten solistični egoizem, ki sem ga doživljal tudi sam,« priznava Reja.
Če se operni pevci oklepajo slovenščine, to po mnenju Kalinove pomeni strah pred konkurenco, saj se
s tem skoraj onemogoča gostovanje tujcev. Ščepec tekmovalnosti je vedno dobra začimba v iskanju lastnih izboljšav, poleg tega se izboljšuje tudi okus občinstva.
Nacionalna opera mora upravičiti svoje ime
Prevodi z nadnaslovi so globalni trend in opere v vseh velikih svetovnih hišah, od milanske Skale do Metropolitanske opere, pojejo
v izvirniku. »Elita svetovnih pevcev poje opere v originalu,« pravi Šurbek. »Kljub temu mora nacionalna opera poslušalstvu ponuditi opero v lastnem jeziku, da lahko upraviči svoje ime.«
Po Humarjevem prepričanju je jezik, ki govorcem ne omogoča polnovrednega vstopanja v svet operne umetnosti, kulturno invaliden. Z Rejo menita, da je poslušalec bolj prisoten, če posluša opero v maternem jeziku.
»Naloga ansambla nacionalnega gledališča je negovati peto slovensko besedo, sicer ne bomo imeli izvajalcev, ki bi lahko uprizarjali slovenske opere,« je prepričan Smrekar. Po oceni Kalinove imamo Slovenci slabo razvito kulturno zavest.
»Imamo opere v slovenskem jeziku, vendar jih redko postavimo na oder, ko pa jih vendarle postavimo, imajo malo poslušalcev. Kot majhen narod bi se morali še bolj zavedati pomena nacionalne kulture,« pravi Kalinova.
Ob zapisanem se zdita napovedani predstavi komornih oper dobrodošla popestritev slovenske operne umetnosti. Pohvala entuziastičnemu delovanju društva SKGG, saj jim ob borni finančni spodbudi 1400 evrov, ki jih je za izvedbo projekta prispevalo ministrstvo za kulturo, ne preostane drugega kot delati v želji, da bi postavili predstavo.
