Z ukinjanjem tradicije dosežena nova raven ostudnosti

Metalski duet je izdal album, s katerim napoveduje vojno tradicionalno razumljeni glasbi.
Fotografija: Brata Erik in Nik Sajevic izvajata glasbo, ki je še najbližje izkušnji vojne. FOTO: Dejan Marinčič
Odpri galerijo
Brata Erik in Nik Sajevic izvajata glasbo, ki je še najbližje izkušnji vojne. FOTO: Dejan Marinčič

Postojnsko podzemlje že dolgo ni več prostor, kjer globoko tišino motijo le odmevi nevidne rasti kapnikov, med katerimi neslišno drsijo človeške ribice. En sam zabojnik je bil dovolj, da se je tam zaredila prav nečloveško hrupna golazen. Metalski duet Nefarious Vermin (kar bi lahko poslovenili kot Zločesta golazen) je maja izbruhal nov album Abolition of Tradition (Ukinitev tradicije).

Kulturno sfero spremlja redno zgražanje občinstva nad tem, kar doživljajo kot nesprejemljivo, žaljivo ali degenerirano umetnost. Vendar so razstavljanje pisoarja, dojenje psa ali rezanje državne zastave malenkosti v primeru z grozotami, ki jih nad najsublimnejšo vseh umetnosti – glasbo – izvaja postojnska golazen. Novi album je nedvomno najgnusnejši izloček, kar jih je doslej proizvedla slovenska kultura, ki ljubiteljev tradicionalne umetnosti in vrednot ni razburil zgolj zato, ker zanj še niso slišali.

Glasba kot izkušnja vojne

Brata Erik in Nik Sajevic namreč igrata zmes najskrajnejših metalskih žanrov, kot sta black in death metal, pri čemer iz vsakega od njih prevzameta le najbolj primitivne, agresivne, kaotične in kakofonične elemente. S tem sta še najbližje kar najbolj obskurnemu, primitivnemu in umazanemu metalskemu podzemnemu toku, ki so mu metalci nadeli ime war metal, saj je po surovosti še najbližje zvočni izkušnji vojne. Nič manj povedna niso imena skupin, ki so ga v začetku devetdesetih let izoblikovale, kot so Blasphemy (Svetoskunstvo), Archgoat (Nadkoza) ali morda še najbolj ilustrativno Bestial Warlust (Zverinska vojna sla). Te glasbene teroriste zanimajo prav najbolj nečloveške možnosti človeške izkušnje v svetu, zlasti degradacija v najsurovejše poživinjenje, kjer od krone stvarstva preostaneta le še zverinska gona nasilja in sle.

Nefarious Vermin: Abolition of Tradition, samozaložba, 2023. ILUSTRACIJA: Tomáš Mitura
Nefarious Vermin: Abolition of Tradition, samozaložba, 2023. ILUSTRACIJA: Tomáš Mitura
Seveda gre za uglasbljanje dimenzij življenja, ki tradicionalne glasbe, bodisi klasične bodisi t. i. zabavne, niso nikoli zanimale in za kaj takega niti ni razvila primernih orodij. Načini igranja »glasbe«, ki omogočajo tovrstne sonične skrajnosti, so se razvili šele skozi osemdeseta in devetdeseta leta minulega stoletja, v podtalni tekmi tisočev metal in punk skupin, komu bo uspelo ustvariti najskrajnejši, najagresivnejši, najbolj kaotičen in najostudenjši zvočni napad na harmonijo, melodijo, ritem, lepoto in ne nazadnje dober okus. Seveda gre za gesto, ki ima z antitradicionalizmom, iskanjem novih načinov umetniškega izražanja izkušenj modernega sveta in ne nazadnje s fascinacijo nad vojno nemalo skupnega z zgodovinskimi avantgardami, zlasti italijanskim futurizmom.

Vojna napoved tradicionalizmu

Vendar, podobno kot futurizem, ki je kmalu postal zibelka fašizma, tudi war metal predstavlja plodna tla za tovrstne skrajne ideologije. Pri gibanju, ki ga obsedajo najtemačnejša obdobja človeške zgodovine, zlasti srednji vek in druga svetovna vojna, tradicionalistične ideje niti niso presenetljive. Obenem tradicionalizem h vsakemu žanru pride z leti, kot samoohranitveni refleks njegove tradicionalne oblike. Brata Sajevic z albumom Abolition of Tradition obema aspektoma tradicionalizma napovedujeta vojno.

»Black-death metal je občutljiv žanr, za številne na tej sceni ni ničesar hujšega od dodajanja tujih vplivov,« je pojasnil bobnar Erik Sajevic. Nefarious Vermin zavestno rušita tudi tradicijo metalskega purizma. Najodvratnejši metalski žanr sta še dodatno umazala z uporabo najprimitivnejših glasbenih inovacij, ki jih je v osemdesetih iznašel s skorajšnjo apokalipso človeštva obseden temačen britanski anarho-punk. Najočitnejša je pogosta raba tolkalnih vzorcev, značilnih za hardcore skupino Discharge (Izcedek), ki dajejo glasbi občutje galopa neizbežni pogubi naproti.

Erik Sajevic FOTO: Ana Vidovič
Erik Sajevic FOTO: Ana Vidovič

Že sam obstoj dueta v iz rocka izvirajočem žanru je kršitev tradicije, ki predpisuje najmanj kitaro, boben in bas. Seveda bi baskitaro vsaj za album lahko odigral kitarist, a Niku Sajevcu kaj takega ni prišlo na misel. »Da ni baskitare, je prednost; manj je komplikacij,« je strnil njun neobremenjen pragmatični pristop.Ta minimalistični duh je zaznamoval tudi produkcijo, kitaro sta posnela kar doma, bobne in vokal pa v postojnskem mladinskem centru. Za glasbeni studio se jima namreč ne zdi vredno trošiti denarja, če lahko sama dosežeta, da album zveni, kakor da bi bil posnet v Postojnski jami.

Drugi album Nefarious Vermin, po leta 2020 izdanem, prav tako odličnem Elongated Misery (Podaljšana beda), je verjetno najbolj zanimiva stvaritev zadnjega časa s področja metala in punka pri nas, nedvomno pa daleč najbolj ostudna. Traja zgolj dobrih dvajset minut, vendar je od poslušalcev nemogoče pričakovati, da bi se podvrgli še daljšemu zvočnemu trpinčenju tolikšne intenzivnosti.

Trinajst kvadratnih metrov na svetovnem zemljevidu

Za celostno podobo je poskrbel češki glasbenik in slikar Tomáš Mitura, ki je ustvaril brezoblično gmoto grozote, ki krasi naslovnico albuma. V gverilskim koncertu v gozdu nad Postojno je na lastni koži izkusil koncert Nefarious Vermin in zvočno izkušnjo temačne odvratnosti uspešno prelil na platno.

Nik Sajevic, Nefarious Vermin FOTO: Ana Vidovič
Nik Sajevic, Nefarious Vermin FOTO: Ana Vidovič

Abolition of Tradition je brezplačno dostopen digitalno, v nekaj sto izvodih je izšel tudi na zgoščenkah in kasetah. Kljub temu, da je naklada glede na obskurnost glasbe precejšnja in da je album izšel brez promocije, bi lahko kmalu pošla, sta pojasnila brata Sajevic, ki imata polne roke pakiranja pošiljk za somišljenike po svetu, veliko naročil prihaja zlasti iz ZDA. Metalpunk podzemlje je namreč dobro povezano, Nefarious Vermin se vanj nista umestila le z glasbo, temveč tudi kot del ekipe zloglasnega Kontejnerja.

Da se je takšna golazen sploh zaredila v Postojni, je namreč kriv en sam delavski zabojnik. Zgolj 13 kvadratnih metrov velik kontejner je zadostoval za vznik pol ducata metalskih in punk skupin, ki so v njem dobile prostor za vaje. Kmalu je iz vaj prerasel v eno od najbolj živahnih slovenskih koncertnih prizorišč. Beseda o odštekanih nastopih v kontejnerju se je hitro razširila po podzemlju in ni minilo dolgo, da je postojnska kontejnerska ekipa začela dobivati prošnje za koncerte od glasbenikov z vsega sveta, Kontejner pa je postal priljubljena romarska točka ljubiteljev najobskurnejših glasbenih žanrov. Kljub temu ostaja ekipa zavezana punkovski etiki in za koncerte ne zaračunava vstopnine. Kontejner je dokaz, kako malo je treba za razvoj avtentične umetniške scene.

Preberite še:

Komentarji: