Tiskane izdaje
»Spomnim se, kako sem trepetal, ko me je Brad Leali, prvi saksofonist v big bandu Counta Basieja, pripeljal v klub Pumpkin v Brooklynu, kjer sem bil edini belec in še najmlajši povrhu. Vsi so igrali, da se je kar kadilo, zadaj v kuhinji pa je debela kuharica cvrla piščance.« Tedaj osemnajstletni Jaka Kopač je vzel svoj saksofon in nekaj privarčevanega denarja in se na povabilo Stjepka Guta, svojega profesorja na graški univerzi glasbe in uprizoritvenih umetnosti, vrgel v žrelo jazzovskega sveta.
Po dveh mesecih igranja na jam sessionih, kjer se je pridružil legendam, kot je že pokojni pianist Harry Whitaker, obiskovanja koncertov in privatnih ur pri navdihnjenem Barryju Harrisu, glasbenem »fiziku« Johnu Purcellu, strogem tradicionalistu Vincentu Herringu in lekciji sodobnega prepletanja glasbenih zvrsti pri Miguelu Zenónu je bil mladi saksofonist zasvojen. Od takrat se je vsako leto vračal na »kraj zločina«, da bi se navzel energije mesta, ki nikoli ne spi.
Ko mu domače ministrstvo za kulturo dve leti zapored ni dodelilo štipendije za študij na bostonskem Berkeleyu, čeprav so mu Američani odobrili polovico šolnine, je opustil velike sanje in se odločil za študij na Sibelius Academy v Helsinkih. »Oddelek za jazz je majhen, sprejmejo do trideset študentov, zato je njihov pristop individualen, toda zelo odprt. Podprejo te psihično in fizično. Dali so mi denar, da sem na primer hodil v New York na izpopolnjevanje,« je povedal tridesetletni Celjan, ki se je med študijem pridružil številnim big bandom, kot so European Youth Jazz Orchestra, The European Movement Jazz Orchestra, New York University Big Band in helsinškemu Sibis Big Band ter nekaterim manjšim zasedbam, s katerimi je obiskal številne prestolnice.
»Skandinavska jazz scena je zelo trdna, samozadostna in nekaj posebnega, gotovo na njihovo glasbo vplivata način življenja in vreme,« pravi Kopač. Nekaj skandinavske specifike, pa ne preveč, se je prikradlo tudi v njegove kompozicije, ki jih je po končanem magisteriju leta 2009 izdal na albumu Almost There, s finsko zasedbo,
s katero se je lani odpravil na evropsko turnejo.
Po vrnitvi domov si je našel službo na novomeški glasbeni šoli, kjer poučuje saksofon, in se pridružil različnim zasedbam, ki ga vsaka po svoje navdihujejo. Polimetrične in harmonsko raznolike kompozicije Janija Modra v zasedbi Jani Moder and Sky Hi Low Down, kot pravi, dvignejo njegov nivo igranja, ko se v moderen, včasih že psihedeličen zvok zlivajo kitara, alt saksofon in hammond orgle. Igranje v kvintetu Jadranke Juras pa je zanj velik izziv, »spoštujem glasbenike, ki znajo zapolniti prostor v glasbi ob pravem času na pravem mestu, kar je zelo težko. Ko je v skupini pevka, je toliko težje, moraš se res potruditi. Zato nisem nikoli sproščen, ko igram s pevkami.« Izpolnjuje ga tudi snovanje projektov z bobnarjem Vladimirjem Kostadinovićem, s katerim se maja 2012 za pol leta odpravljata v New York.
Vmes se bo domov vrnil le toliko, da bo junija nadaljeval svoje poslanstvo – že 3. mednarodni festival Džjezz v Celju, ki ga je predlanskim v sodelovanju s celjsko hišo kulture ustanovil v upanju na kulturno obuditev rodnega mesta.
