Nekoliko drugačne Katice

S koncertom Katic in tria Volk Folk se začenja festival Godibodi na Odru pod zvezdami utkovnega gledališča Ljubljana.

Objavljeno
17. april 2012 14.43
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura

Nov album dvanajstčlanskega pevskega zbora Katice Kateritem je produciral Aldo Ivančič, tolkala pa je odigral Jaka Berger. Katice bodo ob spremljavi tolkal, ki jih bosta v živo poleg Jake Bergerja igrala še Anže Kristan in Primož Malenšek, nastopile na festivalu Godibodi zvečer ob ob 20. uri v Ljubljani na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana.

 

Vaš novi album Kateritem, ki je nedavno izšel pri založbi Celinka, prinaša najbolj prvinsko obliko glasbe, to je glas in tolkala. Verjetno se je nekako tako tudi začela glasba v pradavnini.

Tanja Drašler: Verjetno res in to je tudi bila izhodiščna ideja, ki smo je imele s producentom Aldom Ivančičem, ki je tudi v tem videl nek prvinski ritem. To je bilo tudi njegovo izhodišče, ko je začel razmišljati o naših pesmih.

Jaka Berger: Izhajali smo tudi iz tega, da naša ljudska glasba, za razliko od drugih svetovnih oblik ljudske in tradicionalne glasbe, kjer so tolkala zelo prisotna, tolkal skorajda nima. To je res nenavadno.

Tanja Drašler: Puristi pravijo, da je prava slovenska ljudska pesem brez kakršnega koli inštrumenta.

Na kakšen način ste sodelovale z Dariom Marušičem?

Tanja Drašler: Dario Marušič je naš dolgoletni prijatelj in sodelavec in je avtor vseh vokalnih aranžmajev. Poiskal je pesmi in na to dodal vokalne aranžmaje.

Jaka Berger: Tolkala so se v redu ujela z njegovo vizijo. To so bil trije tedni ustvarjalnega procesa, na katerem sva z Aldom Ivančičem na že posnete vokale Katic iskala ritme. Potem pa so se ti rojevali iz tišine, iz osnovnih utripov, ki ga je narekovala posamezna skladba. Nato sva dodajala tisti prvotni grobi ritem. Po treh, štirih nasnetih tolkalih, pa se je začela oblikovati osnovna smer, v katero je določeno skladbo potegnilo.

Včasih sva zašla v slepo ulico, drugič sva pa takoj vedela, kaj je treba narediti. V bistvu sva bila pri delu zelo sinhrona ali nekaj sodi v določeno pesem ali ne. V živo pa bomo tolkala igrali trije, da bo zvenelo čim bolj podobno posnetemu. Če bi pa bil še en tolkalec, bi bilo ravno prav. Sicer pa se v pesmih pojavljajo različni ritmi od turških do rajastanskih, ki so se nekako kar sami pojavili v pesmih. To ni bilo načrtovano.

Branka Krušič: Meni se zdi, da so se ritmi zelo povezali z vsebino, ne pa glede na to iz katere slovenske pokrajine prihaja določena pesem.

Tanja Drašler: Me smo se na tem albumu zelo sprostile, Alda smo že poznale, Jako pa sicer še ne. Napeto smo pričakovale, kako naj bi to zvenelo, in smo se prepustile, da sta opravila svoj del. Opravila sta ga z odliko in smo bile navdušene že ob prvem poslušanju.

Branka Krušič: Prve skupne vaje pa so sicer bile precej tipajoče ...

Tanja Drašler: Treba je vedeti, da te pesmi tudi niso preproste za peti. To niso tipične slovenske terce.

Katice ste bile eden prvih pevskih zborov, v tem primeru pač ženski, ki je presegel tradicionalne interpretacije ljudskih pesmi in jih tako gotovo približale mlajši generaciji.

Tanja Drašler: Gotovo je tako želela že prva zasedba Katic, ki je začela še pri AFS France Marolt, potem pa nadaljevala z Magnificom, kjer je on potegnil iz njih, kar je potreboval. Želele so ljudske pesmi na svojstven način predstavljati še naprej. Tako je sledilo več zanimivih sodelovanj, saj smo bile Katice magnet za marsikoga. Nam je pač to ustrezalo, saj nismo ustvarjalke lastne glasbe. To nas je tudi ohranjalo pri življenju, da smo vztrajale, poleg vseh drugih obveznosti, ki jih imamo.

Tega čistega izvajanja ljudske glasbe smo se kar preobjedle. Sicer pa je ljudskih pesmi še veliko ...

Kako ste opravile izbor pesmi?

Tanja Drašler: Nekaj jih ostalo še od prej, sicer pa smo izbirale različne pesmi, da ne bi bilo preveč dolgočasno, z dodanimi tolkali pa smo izbrane pesmi oživeli, da niso tako zelo monotone. Tokrat pa smo tudi prvič odpele pesem kakega pesnika, in sicer Vlahi Josipa Murna.

Branka Krušič: Mislilm, da smo povsem slučajno izbrale pesmi iz vseh slovenskih pokrajin.

V katerem trenutku »zamrznjena« ljudska glasba je prava ljudska glasba?

Tanja Drašler: Katice so doslej strokovnjaki imeli za lep zgled, kako naj se poustvarjajo ljudske pesmi, da ni dolgočasno. S to novo ploščo in temi nenavadnimi ritmi, pa je vprašanje, če bo to etnomuzikologom tudi všeč. Sicer pa vokalov nismo spreminjale, me pojemo naravno, odprto, brez nekih dodatkov.

Jaka Berger: Tudi midva z Aldom nisva pri aranžmajih posegala v vokalne aranžmaje.

Branka Krušič: Veliko je nekega cenenega poustvarjanja ljudske glasbe v različnih zasedbah s preigravanejm in nadigravanjem in je včasih ena pesem hujša od druge.

Tanja Drašler: Ko smo pred leti ob desetletnici delovanja posnele pesem Šla bom na goro visoko, ki je znana štiriglasna ljudska pesem, in smo jo podložili z ritmi, so se strokovnjaki takoj oglasili. Motilo jih je, ker smo tako žalostno pesem posnele kot preveč veselo poskočnico.

Koliko slovenskosti je v ljudskih pesmih, glede na to, da so belokranjske pesmi veliko bolj podobne tistim na drugi strani Kolpe, kot pa recimo prekmurskim?

Tanja Drašler: Na te pesmi nismo nikoli gledale, da so to sedaj izključno slovenske in da jih zato izvajamo.

Branka Krušič: Nam so se zdele te pesmi posebne; ali zaradi večglasja, ali zaradi posebnosti v besedilu ali zaradi česa drugega. Rade pojemo drugačne pesmi, ne ravno tistih najbolj zlajnanih. Tako smo pri zelenem Juriju imele pomisleke ...

Tanja Drašler: Se pa nikoli ne obremenjujemo s tem, kar naj bi bilo prav in kaj ne.