Tiskane izdaje
Ne vemo, kaj je večji uspeh: nagrada mednarodnega tedna kritike, ki jo je v petek popoldne dobil Razredni sovražnik, to, da mu je za las ušla nagrada občinstva (dobil jo je film v italijansko-slovenski koprodukciji Zoran, moj nečak idiot režiserja Mattea Oleottija), ali to, da so se o filmu v presežnikih razpisali ugledni tuji mediji, naj omenimo samo Variety, Hollywood Reporter, Huffington Post, La Republicca in Rai 3.
Film Razredni sovražnik, zgodbo o uporu dijakov na novomeški šoli, ko njihova sošolka naredi samomor, so podpisali trije scenaristi, Nejc Gazvoda, Rok Biček in Janez Lapajne, produciral pa ga je Triglav film, in to za borih 380.000 evrov. Jutri bodo z njim odprli Festival slovenskega filma v Portorožu, povabila na mednarodne festivale pa še kar dežujejo. Intervju z mladim režiserjem je bil narejen deloma po telefonu, tik po prejemu nagrade, deloma po e-pošti, ko se je vračal iz Benetk.
Prva stvar, na katero ste pomislili, ko ste izvedeli, da boste dobili nagrado 28. tedna mednarodne kritike?
Na festivalski terasi pred Salo Grande sva v četrtek zvečer z Eddijem Bertozzijem srkala džintonik. Eddie je koordinator Tedna kritike, zato mu je neprestano zvonil telefon. Italijansko sicer ne znam, vendar sem zastrigel z ušesi, ko je sogovorniku rekel: 'Ja, tukaj je. Pijeva džintonik.' Bil je ravno tisti dan, ko se je odločalo o nagradah, zato sem vedel, da smo v igri za nekaj. Stopil sem do šanka in naročil še eno rundo …
Prvič v zgodovini beneškega festivala je zlatega leva dobil dokumentarec Sacro GRA (Sveti obroč); leva prihodnosti je dobil film iz vašega programa White Shadow (Bela senca) Noaza Desheja o krutem žrtvovanju Afričanov albinov, ki prav tako hodi po tanki črti med dokumentarnim in fikcijo. Govorimo o morebitnem 'festivalskem trendu'?
Videl sem pet od šestih preostalih filmov v našem programu in moram reči, da se me je najbolj dotaknil prav White Shadow. Po projekciji sem vedel, da smo lahko počaščeni, da smo se z Razrednim sovražnikom znašli v takšni družbi. Je izjemno močan film s pretresljivo zgodbo, ki je v Tanzaniji kruta realnost. Tudi ta film ves čas stopa po tanki meji med igranim in dokumentarnim, mislim, da je to res smer, v katero se razvija velik del sodobne avtorske kinematografije, tako da me odločitev žirije ne preseneča.
V vsej tej hektičnosti festivala, intervjujih, sestankih, čestitkah, kritikah .., kaj je bil za vas osebni vrhunec festivala?
Vrhunca sta bila v bistvu dva. Prvi je seveda nepričakovan odziv občinstva na premieri. Tega si skromni Slovenci še v sanjah nismo predstavljali. Malce bolj čustveni italijanski selektorji Tedna kritike so sicer pričakovali pozitivne odzive, vendar so presenečeni obnemeli tudi oni.
Mislite na polno dvorano Darsena, na spontane aplavze med projekcijo?
Da, res je bilo neverjetno. Sploh večminutni aplavz po projekciji, stoječe ovacije. Drugi vrhunec, če hočete, je bil, da je novica o našem Razrednem sovražniku zaokrožila med festivalskimi obiskovalci in novinarji. Repriza je bila razprodana, okoli sto gledalcev je ostalo pred vrati. Glas ljudstva, pa seveda Variety, Hollywood Reporter, Huffington Post, La Republicca in Rai 3 so naredili svoje. Razredni sovražnik je postal vroča žemljica.
Najpomembnejše srečanje?
Srečanj je bilo veliko. Zagotovo bodo pomembno vplivala na naslednje korake. Vendar je kljub vsemu treba te korake narediti sam. Namesto tebe jih ne bo nihče.
Stavek, ki ga ne boste pozabili?
'Vse bom naredil za to, da bom lahko ta film distribuiral v vseh nemško govorečih deželah.' Stavek švicarskega producenta.
V programu 28. mednarodnega tedna kritike je za nagrado občinstva, kar ni tako običajno za film s tako težko tematiko. Kako si to razlagate?
Film je bil deležen res dobrega odziva. Organizatorji so mi povedali, da je dobil boljšo oceno od dobitnikov nagrade občinstva iz prejšnjih let, kar si štejemo v čast.
Zgodba prepada med generacijama je očitno univerzalna zgodba, kot pišejo tuji kritiki in novinarji?
Ko sem v festivalskem centru dajal intervjuje, sem opazil, da je ne glede na to, ali je bil novinar iz Anglije, Francije ali ZDA, vsak od njih omenil, da se je s filmom vrnil v svoja dijaška leta. Da se v njihovi državi v šolah soočajo s podobnimi konflikti. Mislim, da se v tej zgodbi res lahko prepoznajo vsi, to je zgodba naše generacije.
Kako to, da v Benetkah na premieri ni bilo Igorja Samoborja, Nataše Barbare Gračner, Maše Derganc, Tjaše Železnik ...? In kaj je festivalska izkušnja pomenila vašim mladim igralcem naturščikom, ki so bili menda vsi na Mostri?
Bili so vsi, razen glavnega frajerja iz filma, ki trenutno v Londonu študira tolkala. London je pač bolj kul kot Benetke. (nasmešek) Žal mi je, da je Igor Samobor moral zaradi bolezni ostati doma, na veliko razočaranje občinstva v Sali Darseni. Igor je bil na Mostri prava zvezda.
Kar se tiče 'dijaškega' dela filma, sem iskreno vesel, da so lahko že tako zgodaj izkusili atmosfero takšnega filmskega festivala, in to prav Benetk. Lepo se mi zdi, da so trije od igralcev naturščikov že prestopili vrata AGRFT, in prepričan sem, da bodo v karieri še kar nekajkrat ponosno zakorakali pred navdušeno občinstvo na velikih festivalih.
Zdaj že vemo, da je zgodba posneta po resničnem dogodku, samomoru dijakinje na novomeški gimnaziji, ki sta jo takrat obiskovala oba z Nejcem Gazvodo. Kaj je bil kreativni sprožilec za to, da ste se lotili te občutljive zgodbe?
Z Janezom Lapajnetom sva tuhtala o zgodbi za njegov četrti celovečerec. Omenil sem mu samomor tretješolke na moji gimnaziji, ki mu je sledil upor gimnazijcev. Janez je takoj zagrabil zgodbo, jaz pa sem se lotil poglobljenega raziskovanja pri takratnih realnih akterjih. Ko sem mu kasneje predstavil izsledke, me je presenetil s pobudo, da naj to zgodbo posnamem sam, saj jo kot predstavnik generacije lahko začutim bolj od njega. Gesta, zaradi katere sem prišel do prvega filma v produkciji Triglav filma.
Ste imeli pomisleke v zvezi z resničnimi akterji zgodbe, z realnim učiteljem matematike, s starši nesrečne dijakinje, ste – preden ste se lotili scenarija – govorili z njimi?
Moj učitelj matematike je bil inspiracija za lik, ki ga igra Igor Samobor in ni povezan z resničnim uporom na gimnaziji. Takratni uporniki so namreč odgovornost za samomor sošolke pripisali šolskemu sistemu. Nikogar od učiteljev niso neposredno obtožili.
V filmu smo pri tem šli veliko dlje. Veliko sem se pogovarjal z dijaki, ki so bili takrat ključni akterji upora. Iz pogovorov sem pridobil veliko informacij o medsebojnih odnosih, ki so mi bili kot zunanjemu opazovalcu pred desetimi leti skriti. To je bilo močno ogrodje za nadaljnje scenaristične posege. Samomor je v filmu uporabljen kot sprožilni moment za nadaljnje dogodke, zato se nisem posebej osredotočal na zgodbo dekleta, ki stori samomor. O njej v filmu praktično ne izvemo ničesar.
Zato pa izvemo veliko o profesorju nemščine. Scenarij ste menda pisali prav z Igorjem Samoborjem v mislih.
Tako kompleksen lik, kot ga igra Igor Samobor, zahteva, da ga prikrojiš na določenega igralca. To ti omogoči, da iz njega potegneš maksimum. Igorja spremljam od svojih prvih sramežljivih spogledovanj z gledališčem in vedel sem, da bom enkrat imel vlogo zanj. To ob določenih igralcih enostavno čutiš. In takšnih je v naših gledališčih kar nekaj, a na žalost je zanje in za nas premalo filmov.
V mednarodnem tisku so večkrat zapisali, da je film briljanten v ustvarjanju napetosti in se hkrati ne postavlja ne na stran dijakov ne na stran učiteljev. In vi? Na kateri strani ste bili, če sploh?
Pred začetkom snemanja, v različnih fazah priprav in vaj, sem kar nekajkrat zamenjal strani in se vsakič znova prepričal v prav tistega, na čigar strani sem bil v tistem trenutku. Na srečo sem kasneje na snemanju zavzel stran režiserja. Ta je vedno sam in ni na strani nikogar. Zato ga takrat nihče ne mara. Ampak to je povsem nepomembno, če ti na koncu uspe obdržati ravnotežje.
Marko Naberšnik je večkrat rekel, da so nagrade sicer lepa potrditev za tvoje delo, a v resnici niso zagotovilo za to, da lažje dobiš naslednji projekt. Kaj vam je poleg pogodb za distribucijo prinesel Beneški festival?
Prebudil je leva.
Nenavadno naključje, da sta bila v tekmovalnem programu skupaj z Janom Cvitkovičem, tokrat vsak v drugi vlogi.
V bistvu si sploh ne predstavljam, da bi bil na filmskem festivalu v Benetkah in da tam ne bi bilo Jana Cvitkoviča. To gre enostavno skupaj. Meni je bilo super.
