Drugi so sanjali o Milji, jaz sem jo pa imel

Najprej se je izkazal kot snemalec. Že za prvi celovečerec, ki ga je posnel, Žilnikova Zgodnja dela , je dobil zlatega medveda v Berlinu, potem pa so ga kot direktorja fotografije angažirali še mnogi eminentni jugoslovanski režiserji in je zanje posnel več kot dvajset filmov.

Objavljeno
25. december 2010 19.11
Patricija Maličev, sobotna priloga
Patricija Maličev, sobotna priloga
Med drugim je sodeloval z Lordanom Zafranovićem, Bato Čengićem, Ivico Matićem, Vojkom Duletičem in Dejanom Šorakom, vabila pa sta ga tudi Dušan Makavejev in Živojin Pavlović, vendar se kljub velikemu spoštovanju, ki ga je vedno čutil do njiju, ni mogel odzvati, ker je ravno pripravljal svoje projekte.

Kot režiser – in v večini pri merov še kot snemalec in montažer – se je podpisal pod mnoge kratke filme in tri celovečerce, Splav Meduze, Rdeči boogie in Umetni raj ter za TV Slovenija posnel dva dokumentarna filma – kratko in poetično Abesinijo (1998) ter med drugimi dolgometražni televizijski Chubby was here – Šumiju v slovo (1999) in kinematografski celovečerni dokumentarec Zgodba gospoda P. F.

Pred letom dni se je upokojil – bil je profesor za filmsko režijo in kamero za režiserje na AGRFT – in od takrat je sodeloval na več mednarodnih filmskih delavnicah na več kontinentih. »Kot kaže, so izvohali, da sem v penziji, in zdaj me kar naprej vabijo sem in tja,« je šegavo potarnal. Njegova biografija je filmska; zaradi nenavadnega, skrivnostne ga in tragičnega življenja njegovega očeta Viktorja in matere »Korajže«, ki je po vojni sama doštudirala dva otroka. Pravi, da svoje življenje na časovne liste deli predvsem po letnicah snemanj filmov, pri katerih je sodeloval.

Prve minute pogovora, ko sva na njegovo pobudo drug drugemu izpričala svoj izvor, sva se dogovorila, da ne bova prepogosto omenjala ne Makedonije, še manj pa Bolgarije, sosedi v večnem sporu. »Čeprav če bi se zaradi najinega drezanja v zgodovinske nepravičnosti sprožil spor med Makedonci in Bolgari, živečimi v Sloveniji, bi vas zaradi številčnosti mi, Makedonci, verjetno premagali,« je v smehu položil šalo na mizo. Rada bi videla.

Kako to, da sredi zime dišite po jagodah?
Hm, da dišim po jagodah? Včeraj ponoči sem se vrnil iz Novega Sada. Z menoj so delali intervju na nekem trgu. Pihala je košava, minus deset stopinj. Prehladil sem se in nič ne voham. Niti vaših jagod. Tako je bilo mraz, da jim je crknil mikrofon, potem pa še kamera. Grozno. Ledenica. Ampak jutri bom že v redu.

Od kod priimki Godina in Aćimović oziroma Akimovski?
Moj oče je bil Makedonec. Nekaj časa sem bil Aćimović, nekaj časa Akimovski. Rodil sem se v Skopju in na začetku sem bil Karpo Aćimović. Imam še sestro Virinejo.

Lepi imeni so vama dali starši.
V Ljubljani je bilo ime Karpo kar nenavadno. Če bi katero dekle iz moje generacije otroku dalo ime Karpo, bi mož mogoče kaj posumil. Ker sem takrat v Sloveniji bil edini Karpo. Danes pa dobivajo ime Karpo vnuki. Dejali so mi, da jih je v Sloveniji trenutno vsaj že pet. No, s sestro sva se oba rodila v Skopju. Mama je Slovenka, Tržačanka, njen rod je iz Materije pri Kozini. Od tam izvira tudi priimek Godina. Ampak Godina ne pomeni leto, kot bi kdo mislil. To je uskoško ime, ki izvira iz staroslovanščine – še Lužiški Srbi danes govorijo »pada sitna godina«, pada droben dež, rečemo mu rosulja.

Vaš oče je bil novinar in tajni agent?
Bil je novinar, politični aktivist, vseskozi se je boril za Makedonijo. V družini njegove mame so bili že pred tremi stoletji revolucionarji. Leta in leta je preživel po zaporih, tako pred drugo svetovno vojno kot tudi po njej. Trn v peti je bil Kraljevini SHS in Jugoslaviji. V vseh režimih je preležal po zaporih. Leta 1949 so v našo lepo hišo v Skopju vkorakali predstavniki VMRO-ja in ga odpeljali. Ponoči so prišli kamioni in odpeljali očetovo knjižnico, eno največjih zasebnih knjižnic na Balkanu, šest tisoč redkih knjig. Mami pa so rekli, da mora skupaj z nama takoj izginiti iz Skopja v radiju najmanj 900 kilometrov daleč. V potovalke je zbasala najnujnejše in s tovornim vlakom smo teden dni potovali do Maribora. Preden se je mama poročila z očetom, je namreč živela v Mariboru. Po poklicu je bila igralka in po prihodu se je znova vrnila v službo v mariborsko gledališče. Potem smo začeli naše trnovo življenje v Mariboru. Ko so očeta izpustili iz zapora ...

Katerega?
Štiri leta je bil po različnih zaporih na otokih in na celini. Večinoma v samicah. Ko se je vrnil, sta se z mamo za vedno razšla in kasneje se je vrnil v Skopje in se poročil z mladostno ljubeznijo. Mama je v nekdanji Jugoslaviji odigrala prvo Brechtovo Mater Korajžo. In tudi v resnici je bila takšna. Ker naju je tako hrabro in z minimalnimi dohodki izšolala in doštudirala, sem se v zahvalo njej leta 1970 iz Karpa Aćimovića preimenoval v Karpa Godino.

Kaj se je zgodilo z očetom?
Bil je skrivnostna oseba, ni veliko govoril o sebi. Ko smo morali na vrat na nos iz Makedonije, so ga za dve leti zaprli v samico, ki je bila velika 1,5 metra krat 1,5 metra – blatna tla. Ni se mogel stegniti, na razpolago je imel samo majhno odejo. V samici je bil dve leti, ne da bi kdo spregovoril z njim. Samo mala lina je bila na vrhu celice. Kako si je pomagal iz te samote? Iz tega malo kruha, kar ga je dobival, si je napravil miniaturne šahovske figurice. Tako je sam s seboj v kotu igral šah. Že pred zaporom je bil izreden šahist. Imel pa je to srečo, da je nekega večera na rob njegove line priletela sova. Dal ji je kruha in začela je prihajati vsak večer. Postala sta prijatelja. In najhujši trenutek, to mi je kasneje povedal, je bil, ko mu je umrla sovica. Poginila mu je v rokah. Za spomin mu je ostalo sovino peresce. Oče mi ga je pred smrtjo dal v hrambo. Še zdaj ga imam. Naj povem še to, da je tisti paznik, ki mu je vsak dan porinil hrano v celico, vsakič izkričal tudi provokacije, na katere oče nikoli ni reagiral. Vse dotlej, ko so ga po dveh letih iz samice prvič vključili v sprehajalni krog. Bil je oslabelega telesa, ampak v bližini je zaslišal znani glas, ki mu je dve leti grozil. Povedal mi je, da je poletel k temu pazniku, ki ga prej nikoli ni videl in ga je bil ves čas prisiljen poslušati, in mu razbil čeljust. Zaradi tega je dobil še dodatna leta zapora. Takšen človek je bil moj oče. Nikoli ni popustil. Bil je med najvišjimi tajnimi agenti na območju nekdanje Jugoslavije, kljub temu da je bil partizan. Tajno je nosil čin generala, sodeloval je s Sorgejem ... Paradoksalen človek.

Mar ni to material za film?
Oh, koliko stvari je material za film. Izvedel sem, da Goran Stefanovski, brat slavnega kitarista skupine Leb i sol, v Londonu piše dramo o mojem očetu. Ampak ne nazadnje, skoraj vsi moji filmi imajo avtobiografske elemente …

Kdaj je praznik JLA?
(smeh) Nekoč je to bil 22. december ... Zakaj sva zdaj šla na ta datum? Hočem reči, pred slabim mesecem je bil 29. november, a to vas pa ne zanima?

Hotela sem vprašati, ali ga praznujete, glede na to, da ste v vojski posneli Film o ljubavnim veštinama ili film sa 14.441 kvadrata.
Naj povem, da sem prvih šest mesecev vojaškega roka služil v Ajdovščini, v zimskih razmerah. V »kazenskem bataljonu«; skupaj v četi smo bili Andrej Inkret, Ivo Vajgl, Kristijan Muck, Jaka Judnič ... Ob dveh zjutraj so nas gnali gor na Čaven, zunaj grozljiva burja, in potem smo morali bivakirati v snegu tam v šotorih tudi po nekaj dni. Že prej sem navezal stike z Beogradom, z vojaškim filmskim zavodom Zastavo Filmom, in prosil, ali bi lahko služil vojaški rok pri njih. Nakar mi je umetniški vodja ZF rekel, da moram najprej šest mesecev odslužiti nekje drugje, potem pa lahko pridem k njim. In res, po šestih mesecih so me premestili v Beograd. Takoj so me vprašali, ali imam kakšno idejo, da bi posnel propagandni film za vojsko. Daj, naredi film, zaradi katerega bodo raje hodili v vojsko, so mi rekli. Začel sem brskati po vojaškem časopisu Front in naletel na članek, ki je obravnaval fenomen, kako lahko v neposredni bližini biva sedem tisoč deklet, tekstilnih delavk in medicinskih sester, in osem tisoč vojakov, pa se nikoli ne družijo. V Bitoli, kamor zahajam na festival filmske kamere, imajo nekajkilometrski korzo, kjer se zvečer v strnjenem kolobarju sprehajajo predvsem mladi vse tja do druge ure zjutraj. Takrat, ko sem snemal film, sem se sprehajal po Štipu, kjer tudi imajo korzo, in lahko vam povem, da so vojaki hodili v četvorkah, dekleta pa tudi. Tisoči njih, a niti enega vojaka nisem videl z dekletom. Na Zastavi Filmu so mi rekli, da imam za snemanje propagandnega filma na razpolago vso vojsko in da sem nad nadrejenimi in komerkoli. »Vsi te morajo ubogati. Vrni se s filmom.« Jasno, da sem jih izigral, ker takrat so v nas še vedno ostale sledi hipijevstva, in sem namesto propagandnega filma o vojski posnel film v stilu »facciamo l'amore non la guerra«, raje se ljubimo, kot vojskujmo ... In sem kazal te punce, na drugi strani pa vojake, kako se plazijo po poligonih. Film so dobesedno s sekiro razsekali, mene poslali pred vojaško sodišče, ampak k sreči mi je uspelo v kovčku ohraniti eno kopijo. Sam sebi se čudim, kako sem se lahko spustil v takšno avanturo.

Kakšen hipi ste bili?
No, nisem bil. Nisem si puščal dolgih las, a če pogledate moj film Sonce, vsesplošno sonce , v njem nastopa moja druščina, s katero sem se družil. Takrat smo bili en organizem.

V enem od vaših starejših intervjujev ste povedali, kako so vas spravili v neprijetno situacijo na začetku snemanja filma Zgodnja dela, ko so vam v sobo porinili golo igralko ... To pa res ni značilno za fanta, ki je bil vajen hipijevske druščine, da je v zadregi pred golo žensko.
V zadregi sem bil, ker sem prišel v drug ambient: bilo je leto 1968, Želimir Žilnik in Branko Vučičević kot koscenarist sta se odločala, kdo bi jim posnel Zgodnja dela. Žilnik je rekel, da bi to lahko bil neki nori Slovenec, Karpo, čeprav nisem imel izkušnje s snemanjem celovečercev ... No, in potem so se odprla vrata in v sobo je prišlo golo dekle, s kozarcem vode na glavi, in je imelo nalogo, da ga ne polije. Ni vedela, da sem jaz v sobi s kamero. Tudi jaz nisem vedel, da bo vstopila. Milja Vujanović, igralka, lepotica ... Ah, odštekana avantura. Nisem razumel, kaj se gredo. Celotno snemanje filma je potekalo v tem duhu, veselju, čeprav je bilo kar zahtevno ... Vojvodina je nepredvidljiva, prišli smo ravno v obdobju blata. Zgodnja dela smo posneli v osemnajstih dneh.

Ampak Milja Vujanović je bila potem prva gola lepotica na jugoslovanskem filmu.
Ja, vem. ( smeh ) Ko sem bil v vojski v Ajdovščini, so jo vsi imeli nalepljeno na notranji strani vojaških omaric. Bila je tako duhovita, da mi je v vojsko pošiljala roza pisemske ovojnice, odišavljene, seveda. Zadaj pa je napisala: Šalje: Milja Vujanović, vojniku Karpu Godini . Prepričan sem, da so ta pisma odpirali nadrejeni, ona pa je v njih pisala ljubezenske vsebine: jedva čekam da te vidim, zagrlim, komaj čakam, da te vidim, objamem.

Gotovo vam je na ta račun zrasel rejting?
Seveda. Drugi so sanjali o Milji, jaz sem jo pa imel …

Kakšne ženske so vam všeč?
No ...

Povedali so mi, da vam intervjuji vzbujajo nelagodje, ženske pa nikakor.
Če odgovorim na prejšnje vprašanje: moje soproge ali matere mojih otrok so si zelo različne. Nimam »šablone«.

Katera je bila fatalna?
Vse.

Mhm.
No, kot bi rekli Srbi in je egoistično: od svake sam uzeo po nešto, od vsake vsem vzel nekaj. (smeh)

Toda sploh ni bilo nujno, da ste vse očarali s svojo persono, talentom: ena od njih se je, ko vas je gledala od zadaj, zaljubila v vaše hrbtne mišice.
Tega nisem vedel. Katera je to bila?

M. K.
Tega pa res nisem vedel. Hrbet, a tako ... ( smeh ) No, ker vidim, da ste o vsem informirani, pa vam povem še ta podatek: imam enega sina, štiri hčerke, dve vnukinji in enega vnučka. Z zdajšnjo soprogo Darjo imava šestnajstletno Hano. Tako da sem kar izdatno povečal nataliteto v Sloveniji. Veste, vi pa imate ime po junakinji iz Godardovega filma Do zadnjega diha . Kaj imate to, olym pus? (Se skloni k diktafonu.)

So mi rekli, da ste tehnoman.
Ja, še ko sva se s sestro kot otroka igrala v Skopju, sem ji ob večerih govoril: Cica pavaj. To sem ji rekel zato, ker sem ji kakšen trenutek poprej ukradel lutko in jo navadno pod odejo demontiral. Sploh če je imela kakšne vijake.

Se znajdete s tehničnimi stvarmi?
Zelo. Mislim, da bom na drugem svetu mehanik.

Ampak bolj z baterijami ali elektriko?
Vse. V mladosti sem lahko sestavil in razstavil motor. Ta dar je imela tudi moja mama. Ko smo v nekem obdobju v Skopju ostali brez denarja, je znala vse te žice prekiniti in jih potem neopazno spet sestaviti, tako da števec ni tekel in smo manj plačali. Nenavadno, kako se ta ženska ni bala niti elektrike ... Vse je znala sama. Po ženski liniji imam tehnični dar. Pa še Primorka je bila.

Ste veliko hodili po gostilnah?
V določenem obdobju, med študijem. Zbirali smo se v Šumiju pa še kje drugje. Takrat je bil za nas sijajen vinjak rubin, potem se je pojavil še albanski konjak skenderberg. Ni bilo lepšega. Še kakšno pivo. Ne vem, kako, morda še v Laškem ne vedo, zakaj ... Ampak takrat so začeli proizvajati pivo, ki se je imenovalo cvetnik. Po otrocih cvetja, si mislim. To pivo je imelo tako specifično fermentacijo, da smo bili celo mi, ki smo prenesli ogromno alkohola, pijani od pol litra piva. Zato smo neko obdobje pili samo cvetnik. Za majhen denar smo bili takoj omamljeni. Se opravičujem, majhna disgresija.

Se strinjate, da mnogi šele danes razumejo vaše filme?
Mislim, da je bilo vmesno obdobje, ko moji filmi nekako niso funkcionirali. Danes pa spet kažejo svojo osnovno misel.

Zakaj pravite, da niso delovali?
Ne vem, morda zato, ker je bilo toliko kolobocij z našo nekdanjo državo.

Kateri vaš film je bil politično najbolj problematičen?
Zdravi ljudi za raznorodu. Posnel sem ga skupaj s prijateljem, atomskim fizikom Andrejem Popovićem. Usedla sva se v fiča in štartala v Vojvodino. V enem tednu sva po snela film. V beograjskem Domu sindikatov, ki sprejme dva, tri tisoč ljudi, so se zgodile stoječe ovacije. Potem smo še v Oberhausnu prejeli nagrado. Nakar so znova ugotovili, da sem jih prevaral s subverzijo. To, da ob koncu filma Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk nastopajoči pozivajo k jemanju LSD-ja, da lahko tako pobegnejo iz realnosti, ki jih obdaja, jih je tudi zmotilo ... Za film Nedostaje mi Sonja Henie pa so zapisali: »Ne samo da se zgleduje po dekadentnih režiserjih z zahoda, temveč te ljudi, ki so mu vzor, celo pripelje pred kamero in za naš, državni denar snemajo filme.«

Kako ste prišli do režiserjev Miloša Formana, Paula Morrisseya, Tinta Brassa, Bucka Henryja?
Bilo je leta 1972 na Festu. Vedeli smo, kdo bodo gosti. Z Brankom Vučičevićem sva na listek napisala: »Ali bi ponoči sodelovali pri snemanju triminutnega filma?« In takoj ko so gostje izstopili z letala, jim je naš organizator porinil listek v roke. Pravila snemanja so bila: tri minute, statična kamera, izgovo riti je bilo treba I miss Sonja Henie. Vsi so privolili in vsako noč smo imeli zbrane vse režiserje in to je bilo veselje do jutra. Domov so se vračali popolnoma uničeni. Pred dvema letoma sem se v New Yorku na javni projekciji po štiridesetih letih od nastanka I miss Sonja Henie spet srečal z Milošem Formanom in drugimi ameriškimi režiserji, ki so sodelovali pri projektu. Šele takrat so prvič videli, kaj smo ustvarili.

Za kateri film ste najbolj zadovoljni, da ste ga posneli?
Leta 1972 je po Jugoslaviji zakrožila politična okrožnica, da črnovalovci ne smemo snemati. Leta in leta sem pošiljal projekte na filmski sklad, pa so me ves čas zavračali. No, potem pa sem po »čudežu« leta 1980 dobil priložnost, da zrežiram prvi celovečerec: Splav Meduze , ki mi je, kot je običajno, kot prvorojenec, najljubši. Spomnim pa se prve poskusne projekcije v Avala filmu v Beogradu. Bili so povabljeni vsi filmarji in moja druščina. Groza. Po prvi minuti predvajanja je v dvorani nastal vakuum. Film enostavno ni prišel do gledalcev. Uro in pol sem se mučil. In tudi ko so zapuščali dvorano, nihče ni ničesar spregovoril. Zdelo se mi je, da je vse, kar sem posnel, ena sama napaka. Takrat sem prvič pomislil, da filmski poklic ni zame. Potem pa je ta film obiskal petintrideset festivalov po vsem svetu in postal kulten. Danes mi večina istih ljudi s prve projekcije govori, da se ga ne naveličajo gledati.

Kaj pa Rdeči boogie?
Imel je to smolo, da scenarij zanj ni bil dokončan. Človek, ki je napisal scenarij, je šel k drugemu režiserju v projekt, še preden je dokončal scenarij za moj film. Marjan Rožanc me je potem še pred snemanjem z dodelavo scenarija poskušal reševati, a je bilo premalo časa in sem moral v snemanje. Hotel sem pred snemanjem odstopiti od nedodelanega projekta, a tega nisem storil in sem se potem na snemanju s sodelavcem skrival za grmi in dopisoval naslednje sekvence, ki bi jih bilo treba posneti. Kljub tej improvizaciji je nekaj le nastalo.

Okupacija v 26 slikah. In vi pri njej izvrsten direktor fotografije.
To so mi takrat ves čas govorili. Ampak to, kar gledalci danes gledajo, ni prava kopija, je popolnoma uničena in brez barv. Zaradi nekdanjih političnih zamer do tega filma Hrvaška noče obnoviti kopije.

Kaj je za vas dober direktor fotografije?
Dober snemalec je tisti, ki mu uspe, da z režiserjem ustvarita popolno sozvočje, oziroma dober je tisti, ki z ustrezno fotografijo lahko nadgradi režiserjevo misel.

Pred meseci mi je direktor fotografije
Vilmos Zsigmond rekel, da je bilo njegovo najplodnejše sodelovanje z Altmanom in Ciminom. Kateremu ste vi, kot pravite, lahko podaljšali misli?
No, ko ste že omenili Vilmosa. Pred mnogimi leti so v Postojni, in samo v Postojni, vrteli Altmanov film McCabe & Mrs. Miller . Takrat je bila na cesti ena večjih poledic v zgodovini Slovenije. Mislim, da sva z Brankom Vučičevićem nekajkrat skoraj zletela s ceste. In sva prišla do tega hladnega kina. Videl sem mojstrovino, posneto na 16 mi limetrov in povečano na 35 milimetrov. To je bil eden od mejnikov v mojem profesionalnem življenju direktorja fotografije. Od takrat naprej sem začel o filmski fotografiji razmišljati drugače. Še vedno sem zaljubljen v njegovo fotografijo. In naj omenim še Nebeška vrata . A da odgovorim na vaše vprašanje: pri pokojnem Čengiću sem precej trpel, ker je imel konfuzne formulacije svojih zahtev. Ni bil prepričan, kaj hoče. Čeprav ti je dal vedeti, kaj hoče. Zame najugodnejši je bil, pa naj to zveni še tako nenavadno, Lordan Zafranović.

Zakaj nenavadno?
Saj ... Lordan je tudi slikar in ima strahotno razvito vizualno kulturo. Natančno ve, kaj hoče. Po cele noči riše mizanscene, vse naštudira. Takrat še ni bilo monitorjev, ki so smrt za film; da lahko vsa ekipa gleda, kaj snemaš, in se v tvoje delo lahko vtakne zadnji scenski delavec. No, takrat monitorjev ni bilo. Bil si suveren na tem iskalu in režiser ti je verjel. Vprašal je: Je bilo v redu? In ti si odgovoril, ja, potrebno je še to in to. Pri naju z Lordanom je to delovalo. Vsak večer, ko je bil material pripravljen za pregled, so to bile tako rekoč male premiere za ekipo. Lep in stresen način podoživljanja nastajanja filma. Lordan je na snemanju sedel ob moji rami in zdelo se je, kot da je priključen na sliko v mojih očeh. Čeprav ni videl tega, kar sem jaz skozi iskalo videl, me je znal vprašati: zakaj si pa tisto vejo spustil v kader? In sem mu rekel, kako veš, da se mi je res prikradla, jasno, da je napaka ... Toliko je poznal optiko in vedel je, kaj pomeni, če sem kamero za toliko in toliko dvignil. Obenem je imel strašen občutek za svetlobo.

Če se vrneva k Okupaciji – prizori iz av
tobusa so postali eni od najbolj krutih v zgodovini svetovnega filma.
Ta avtobus so, na mojo željo in po zahtevah, izdelali v Jadran filmu. Šlo je za poseben, čudežen avtobus, prilagojen posebej za snemanje. Potujoči atelje. Pod njega so postavili traverze, nanje tračnice, da sem se lahko med vožnjo avtobusa s svojim vozičkom vozil okoli njega in snemal skozi okna. Dal sem dvigniti tudi streho, da je dnevna svetloba osvetljevala še od zgoraj. Ponoči pa je bilo mogoče nanj postaviti še reflektorje. Ta isti avtobus je potem nastopil v filmu Kdo neki tam poje , samo da so vanj dali še gašperček. Ravno pred nekaj dnevi sem govoril s Šijanom in je rekel, da zakaj mu nisem povedal, da je obstajala možnost teh tračnic in vožnje okoli njega. Pa saj nisem vedel, da ga bodo uporabili. Kar pa se tiče okrutnosti: Lordan je imel srečo, da mu je uspelo angažirati maskerja Sama Peckinpaha, Colina Arthurja, ki je ustvaril vse te njegove srhljive krvave scene ... Še preden je začel sodelovati s Samom, je delal za Kubricka, njegovo Odisejo 2001 . Za nas je tudi počel fantastične stvari. Med snemanjem se nam ni zdelo grozljivo, hoteli smo samo, da bi bilo čim bolj avtentično. To z avtobusom smo snemali na stari makadamski cesti med Trebinjem in Dubrovnikom. Kogarkoli smo »odpravili« in ni bil potreben v naslednjem kadru ali drugem planu, smo odložili ob cesti, da bi imela ekipa več prostora. Potem so nam drugi pripovedovali, kako so ob cesti srečevali ljudi z razbitimi glavami ... Sedeli so namreč ob cesti v travi in nekaj nemških turistov se je skoraj zaletelo, drugi so ustavljali avtomobile in jim hoteli pomagati. ( smeh )

Ste končali jadrnico?
Žal je nisem. Nedokončano sem prodal igralcu Branetu Grubarju.

To je ta jadrnica, ki se vozi po morjih Grčije, Italije, po Jadranu?
Ja, to sem do določene faze jaz naredil. V nekem obdobju mi je zmanjkalo denarja in moral sem prodati svojo najljubšo stvar. Grajena je bila tako, da bi lahko prečkala ocean.

Ampak vi in vaša prijatelja ste pa nekoč z jadrnico res šli okoli sveta.
Pokojni Rado Štoka, Japec Jakopin in jaz smo se leta 1974 kar odpravili in šli. Natančno pa se spomnim, da smo ravno snemali Lordanov film Muke po Mateju z Borisom Cavazzo v glavni vlogi. Boris je hudo zbolel in komaj so ga rešili, iz splitske vojne bolnišnice so ga prepeljali v ljubljanski klinični center, kjer so mu postavili pravo diagnozo. Prekinili smo snemanje. Vedeli smo, da še nekaj časa ne bomo nadaljevali snemanja. In smo mi trije kot posadka šli kot prvi Slovenci z jadrnico čez Atlantik. Vrnili smo se osmega marca 1975. Pokličem Zafranovića in ga vprašam, ali so končali film. On pa, kje da sem. Rekel sem: v Ljubljani. »Kaj si res v Ljubljani?« je vztrajal, »jutri nameravam nadaljevati snemanje, Živko Zalar je že privolil, da bo snemal, toda poklical ga bom. Usedi se na prvi vlak, jutri začnemo.« Avtorstvo direktorja fotografije je tako ostalo moje.

Kdaj ste nazadnje kaj izrezali iz časopisa?
Pred nekaj dnevi iz Večernih novosti , intervju, ki so ga naredili z menoj, da pokažem doma, kaj sem počel v Beogradu.

Kako ste zadovoljni s stanjem stvari v Sloveniji?
Izgubil sem vsakršne iluzije. Ves čas govorijo o spremembah, človeku pa postane jasno, da se ponavlja ista zgodba.

V katerem obdobju življenja ste živeli kreativno in v približno normalni državi?
Kaj takšnega ne obstaja! Tudi če se je navzven kdaj zdelo, da je tako, je šlo za iluzijo.

Je voditelj, ki vas navdušuje ali vas je navduševal v preteklosti?
Bil je nekoč neki Indijec. Mogoče. Ampak tudi o njem prihaja na plan material, ki nas bo razočaral.

Letos ste bili predsednik več žirij na filmskih festivalih po Balkanu. Katera kinematografija s tega območja največ obeta?
Vrag je, da so vsepovsod okrog filma umazane igre. To je njegovo prekletstvo. Na jugu je tajkunstvo prodrlo tudi v film. Filme se »dobiva« mimo vrste, z umazano igro, finančno in tudi politično. Med enim od žiriranj so me celo ustrahovali, češ da če ne bo zmagal ta in ta film – in ni bilo prijetno. Rekel sem jim, da me sploh ne zanima, o čem govorijo, in da bom odločil po svojih kriterijih, pošteno. In da če ne bo nagrade, je pač ne bo ... In je ni bilo. Mislim, da je trenutno najboljša talilnica nečesa dobrega, nepokvarjenega, v Srbiji; obstaja krog mladih, drznih, obetavnih in neuveljavljenih avtorjev.

Kaj pa morje?
V Opatiji sem podedoval hišico. Po stopničkah lahko pridem do starega pristanišča, kjer imam parkiran čoln. Usedem se vanj in se odpeljem. In potem se za dolgo nekam zagledam. ¾ Prizor iz filma Splav Meduze »V mladosti sem lahko sestavil in razstavil motor. Ta dar je imela tudi moja mama. Ko smo v nekem obdobju v Skopju ostali brez denarja, je znala vse te žice prekiniti in jih potem neopazno spet sestaviti, tako da števec ni tekel in smo manj plačali. Mimi Barthélémy si je bila domišljala, da bo kar zdrsnila v francoski mentalni model, a je prilagajanje zahtevalo veliko napora: v njej je bilo preveč Haitijke, preveč črnega, tudi preveč ljubezni do otoka, tedanja Francija pa je bila rasistična in hladna.