Od aprila obratuje okrepčevalnica, ki je del pilotnega projekta socialnega podjetništva Tovarna dela.

V prijetnem ozračju gostilne na Poljanski 7 v Ljubljani, katere velik del zaseda odprta kuhinja, tako da lahko gostje opazujejo kuharsko ekipo pri delu, od ponedeljka do petka nastajajo okusne malice in kosila.

Pod mentorstvom kuharja Uroša Jakše jih pripravljajo mladi, ki so bili vključeni v usposabljanje za poklicno kvalifikacijo pomočnika kuharja in natakarja, ker jim je pred tem zaradi opustitve izobraževanja grozila nevarnost dolgotrajne brezposelnosti in socialne izključenosti.

Vodja projekta iz Centerkonture Karl Destovnik pove, da se je projekt, za katerega so iz Evropskega socialnega sklada pridobili dobrih 200.000 evrov, začel leta 2009 in se je po naboru mladih, usposabljanju ter iskanju prostora za gostinski obrat končal letos novembra. Z Gostilno dela so tako ustvarili temeljne pogoje, da se preizkusi model socialnega podjetja, ki bo združeval gostinsko dejavnost in učni prostor za usposabljanje in zaposlovanje ranljivih skupin mladih.
Ustvarjanje delovnih mest za težje zaposljive ali ogrožene skupine je gotovo en vidik socialne ekonomije, ki ima sicer več mogočih interpretacij. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) definira socialno podjetje kot vsako zasebno dejavnost, ki se izvaja v javnem interesu, organizirano s podjetniško strategijo in katere namen ni maksimirati dobiček, temveč dosegati nekatere gospodarske in družbene cilje ter z inovativnimi metodami reševati probleme socialne izključenosti in brezposelnosti. 


Čeprav imamo v Sloveniji že dolgo tradicijo socialnega podjetništva predvsem v obliki invalidskih podjetij in zadrug, smo še vedno v zaostanku za Evropo. V EU se s socialnim podjetništvom ukvarja deset odstotkov podjetij, ki zaposlujejo okrog enajst milijonov ljudi, kar je šest odstotkov delovno aktivne populacije. Pri nas je v socialnih podjetjih zaposlenih le 0,7 odstotka zaposlenih, zakon o socialnem podjetništvu – ta začne veljati januarja – pa smo dobili šele lani. 
Mnogi zakon pozdravljajo, nekateri pa opozarjajo na preveliko odvisnost tovrstnih podjetij od države. »Tretji sektor preveč obvladuje država. Socialna podjetja bodo prisiljena delovati z minimalnimi sredstvi in z minimalnimi plačami; skratka, taka podjetja se bodo zagnala, potem pa bodo izključno vezana na državne subvencije – če teh ne bo, bodo morala zapreti vrata,« je do zakona kritična Jadranka Vesel z Razvojno-raziskovalnega inštituta za socialno ekonomijo (RISE).

Prav tako meni, da novi zakon januarja ne bo zaživel, problematično pa je tudi opredeljevanje neprofitnosti organizacij in njihovih dejavnosti. V drugih državah poznajo razlikovanje med pojmoma »non for profit« in »non profit« ter imajo ugodnosti za organizacije, ki se delitvi dobička odrekajo. Način delovanja »non for profit« je tak, kot je način delovanja zadrug – gre torej za ohranjanje delovnih mest, zato pravi, da zakon o socialnem podjetništvu sledi uveljavljeni logiki čim večje odvisnosti organizacij socialne ekonomije od vladnih politik.

»To je torej 'miloščinski' način razvoja socialne ekonomije, ki organizacije s tega področja spreminja v podporne organizacije klasične neoliberalne ekonomije.« Problem je tudi, opozarja Jadranka Vesel, da so spodbude neprimerljive s finančnimi spodbudami za kapitalska podjetja. »Za projekt Tovarne Dela, ki je dobil okrog 200.000 evrov, smo izračunali, da bi recimo za zagon na trgu takšno podjetje dolgoročno potrebovalo še vsaj trikrat toliko denarja. In tu nastopi težava – tretji sektor nima dostopa do resnih kapitalskih sredstev, čeprav je to, kar se po Evropi dogaja na tem področju, zelo inovativno in bi lahko pomagalo tudi pri izhodu iz gospodarske krize.«

Karl Destovnik je manj kritičen in pravi, da je treba biti potrpežljiv. »Zakon je bil nujen. Nastavki so tisti, ki naj bi pokazali, v kakšnih pogojih se bo socialno podjetništvo razvijalo. Dokler nimaš strategije, ne veš, kako boš določene ukrepe izvajal in jih načrtoval – strategija bo podlaga za ukrepe, ki bodo finančno podprti. Od nje je odvisno tudi, kaj bo z nami.«

»Moja ocena je,« nadaljuje Destovnik, »da po novem letu še ne bomo imeli tako razvejenega podpornega okolja, kot ga imajo drugje, bodo pa nekatere stvari zanesljivo že narejene. Na področju socialnega podjetništva imamo že dobro razvito okolje za invalidska podjetja, ki pa je nastajalo vrsto let. Ne smemo biti neučakani. Vse ni odvisno samo od zakona, ampak tudi od tega, ali bodo posamezna okolje spoznala to kot priložnost, da se lahko gremo podjetništvo na malce drugačen način.«
Jadranka Vesel se zavzema za širše gledanje na socialno ekonomijo, ki ni le sistem, namenjen ogroženim družbenim skupinam, ampak je alternativa za vse, ki niso zmožni ali pripravljeni delovati v polju klasičnih kapitalskih organizacij, temelječih na visoki dobičkonosnosti. Največji potencial vidi v zadrugah, ki se pri nas še trudijo znebiti konotacije preživetega socialističnega modela, ki je rezerviran bolj ali manj za področje kmetijstva. Vodila zadružnega načina delovanja in organiziranja so prostovoljno in odprto članstvo, načelo »en človek en glas«, udeležba članov pri delitvi dohodka, sodelovanje pri upravljanju, solidarnost in sodelovanje med zadrugami ter trajni razvoj lokalne skupnosti. Ob tem Jadranka Vesel naniza uspešne primere iz tujine, kot sta italijanski zadružni gigant Coop in španski Mondragon. »V Mondragonu v času krize niso odpustili niti enega od zaposlenih v njihovem zadružnem sistemu, nimajo likvidnostnih težav, podobno je z zadružnimi bankami, ki so stabilne.«

Pri tem omenja, da so slovenski zadružniki, ki so se po letu 2000 lotili organiziranja zadrug, naleteli na vrsto zakonskih omejitev, ki so onemogočile konkuriranje na razpisih za pridobivanje predpristopnih sredstev (pred vstopom v EU), medtem ko so navadna kapitalska podjetja za ta sredstva lahko konkurirala. Zadruge je to onemogočilo in izključilo tudi iz javne politike. Prav tako poudarja, da imamo v Sloveniji tendenco, da bi vse prej ali slej privatizirali in spremenili v kapitalske družbe: »Ko pa slediš kapitalski logiki, odpiraš organizacijo nekooperativnim načinom poslovanja in moraš računati na to, da ti kapital požre delež. Pri zadrugah pa so smisel sodelovanje, vzajemnost ter jasno in pregledno delovanje.« Največ potenciala vidi na kulturnem, socialnem in raziskovalnem področju, a dodaja, da je nemogoče razmišljati o zadružnem načinu poslovanja, dokler imaš pri nas v javnih inštitutih tako velike razlike med direktorsko plačo, ki znaša več tisoč evrov, in minimalno plačo raziskovalca. »V Mondragonu je, denimo, razlika med plačami tri- ali štirikratna.« 
Karl Destovnik pravi, da bi lahko socialno podjetništvo ustvarjalo nova delovna mesta in pomagalo legalizirati polje dela na črno, ki je značilno za socialne storitve, kot sta varstvo otrok in nega ostarelih, poleg tega vidi potencial še v gostinstvu, turizmu, ekologiji in trajnostnem razvoju ter na področju socialno-varstvenih storitev, kjer obstaja veliko potencialnih uporabnikov.

V Gostilni dela jim dela vsekakor ne manjka. Trenutno poleg šefa kuhinje tam delajo še dva pomočnika, slaščičarka in natakar, ki vsak dan pripravijo okrog 120 kosil, ukvarjajo pa se tudi s keteringom. »Kakšna bo usoda našega socialnega podjetja, ne vem, težava je v tem, da smo padli v krizo, zato je zelo pomembno, da smo sposobni najti rezerve in to obdobje prebroditi. Nismo sicer sposobni kakšnih novih vlaganj in velika škoda bi bila, da bi morali zapreti, glede na vse, kar smo že vložili v ta projekt, a za zdaj še uspevamo – zadovoljni smo, ker imamo čedalje več rednih strank in obiskovalcev,« na koncu pove Destovnik in doda, da so to stranke, ki rešujejo dve težavi hkrati: poleg tega, da se pri njih okrepčajo s kvalitetnim obrokom, pomagajo tudi pri reševanju težje zaposljivih mladih.