Prihranjeni denar zasebnim vlagateljem

Ljubljana – Socialno podjetje se glede financiranja v osnovi ne razlikuje od klasičnega. Delež finančnih sredstev sicer lahko pridobi iz javnih razpisov, a potrebuje tudi druge finančne vire, če hoče biti dolgoročno neodvisno od državne podpore.

Med načine financiranja socialne ekonomije, ki so popularni po svetu, Primož Šporar, direktor podjetja Brez dobička, ki se ukvarja z družbenimi inovacijami, in član evropskega socialnoekonomskega odbora, omenja različne instrumente: trajno bančništvo, mikro kreditiranje, socialne borze, dolžniški kapital, zaokroževanje in hibridne kredite. »Etična banka po preučitvi nekega poslovnega načrta podjetju odobri, denimo, 30.000 funtov kredita in spremlja njegov napredek. Če se poslovni model obrestuje, bo banki podjetnik čez na primer pet let vrnili 33.000 funtov. Če pa podjetje propade, se kredit prelije v donacijo. Banka, skratka, prevzame tveganje. Mogoče je pa tudi obratno – da se donacija, če je finančno uspešna, spremeni v kredit,« pove Šporar primer hibridnega kredita. 


Obveznice z družbenim učinkom

Med najbolj inovativne načine financiranja nevladnega sektorja spadajo tako imenovane obveznice z družbenim učinkom (social impact bonds). Gre za finančni mehanizem, pri katerem vlagatelji (banka, podjetja in posamezniki) financirajo družbeno učinkovito dejavnost in praviloma dobijo dogovorjeni delež, ki je bil zaradi izvajanja te dejavnost prihranjen iz javnih sredstev.

Pilotnega projekta so se lotili v Veliki Britaniji na področju preprečevanja povratništva med mladoletnimi prestopniki. Ti davkoplačevalce stanejo približno 213 milijonov funtov na leto, če po izpustitvi ponovijo kaznivo dejanje v dveh letih. Takih je približno 73 odstotkov, saj se ob prenehanju kazni mnogi znajdejo na cesti in nimajo nobene formalne pomoči za vrnitev v družbo. Država se je zato zavezala, da bo denar vlagateljem v različne nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s socializacijo prestopnikov, vrnila, če se bo znižal odstotek povratnikov.

Nekateri sicer opozarjajo na določanje kriterijev merljivosti družbenih učinkov in na prelaganje odgovornosti države na zasebni in nevladni sektor v primeru neuspeha. Šporar pravi, do je to stvar pogodbe med partnerji in da je za zdaj projekt uspešen ter se nezadržno širi tako geografsko kot tudi glede na projekte, ki segajo od preventivne dejavnosti na področju kriminalitete do varstva pravic otrok in zdravstva. 


Javno-zasebno partnerstvo

V torek se je iztekel razpis ministrstva za družino, delo in socialne zadeve za financiranje spodbujanja razvoja socialnega podjetništva v vrednosti 4,5 milijona evrov, na katerega so prejeli 90 prijav. Pri tem Primož Šporar opozarja, da je pomembno, kako razumemo socialno podjetništvo – če imamo v mislih predvsem zaposlovanje invalidov in ranljivih skupin, potem bodo taka podjetja odvisna od nepovratnih sredstev, če pa socialno podjetništvo razumemo kot podjetništvo, ki se bo ukvarjalo z družbenimi problemi, potem moramo fokus od javnih sredstev preusmeriti k načinom financiranja, ki so primerljivi z gospodarstvom.

Ob tem Šporar opozarja, da morajo bodoči socialni podjetniki premisliti o obliki statusa podjetja, saj je za izvajanje določenih dejavnost morda boljše imeti klasično podjetje, ki je družbeno odgovorno oziroma ki del dobička namenja reševanju socialnih problemov. Zakon o socialnem podjetništvu nemreč socialna podjetja omejuje pri razpolaganjem z dobičkom in nalaga določene obveznosti pri zaposlovanju, kar bi lahko omejevalo razvoj podjetja.

V Sloveniji je nerealno pričakovati, da bi imeli socialne obveznice ali etično banko, pravi Šporar, in dodaja, da je po njegovem mnenju še veliko rezerve v javno-zasebnem partnerstvu, s katerimi zdaj »gradimo ceste, ne rešujemo pa družbenih problemov. Pri nas imajo občine ustaljene načine financiranja: najamejo kredite, objavijo razpise za nevladnike, dajo garancije lokalnim podjetnikom, do drugih instrumentov financiranja pa so nezaupljive.« Šporar še pravi, da ne smemo govoriti samo o varčevanju, ne da bi ocenili finančne prihranke, ki bi jih imeli, če bi vlagali v projekte s socialnim učinkom. »Če greste pogledat stroške javnih blagajn, boste videli, da je tu velik potencial, tako za zelene tehnologije kot družbene inovacije.«

Področje socialne ekonomije pa Šporar vidi tudi kot tržno nišo za komercialne banke, ki bi lahko podporo družbenoodgovornim podjetjem uporabile ne samo za izboljšanje ugleda, ampak tudi v ekonomskem smislu.

Več o trajnostnem bančništvu in kako deluje etična banka, bomo pisali v jutrišnjem Delu.