Tiskane izdaje
Ljubljana – »Razpad evroobmočja seveda je na mizi tokratnega vrhu evropske unije – če ne bodo sprejeti dogovori, ki bodo izpolnili pričakovanja tega vrha in mogoče še katerega v prihodnje. Če evropska denarna unija ne bo sprejela pravih odločitev, bo dejansko sprejela odločitev za nek bolj ali manj nadzorovan razpad evroobmočja,« je na vprašanje Dela, ali bo tokratni vrh Unije odločal o obstanku ali razpadu evra, povedal dr. Mojmir Mrak z ljubljanske ekonomske fakultete.
»To kar se počne in se skuša storiti, ima trden namen, da ne bi šli po poti razpada. Tudi sam mislim, da do razpada ne bo prišlo, da ne bi bilo nesporazuma. Upam pa, da bomo šli v pravo smer. Nisem prepričan, da je ta vrh zadnji na to temo. Bo pa zagotovo dal jasne usmeritve za naprej in bo izredno pomemben ne le za denarno unijo, pač pa za EU kot celoto. Nemško-francoski predlog, ki govori o spremembi pogodbe, zelo jasno pove: če se le da, naj ga sprejme 27 držav EU, če pa to ne bo mogoče, pa 17 držav evroobmočja. In če bi rešitev šla v kontekst le 17 držav, bi to dejansko institucionaliziralo dve Evropi. Ali pa Evropo dveh hitrosti, z vsemi negativnimi in pozitivnimi posledicami vred za različne skupine držav.«
Kaj torej pričakujete od tokratnega vrha EU?
Ta vrh bo izredno pomemben, bistveno bolj kot katerikoli doslej v času reševanja evrske krize, morda z izjemo tistega, ko se je reševala Grčija in so se že naredili zelo pomembni precedensi. Tudi tokrat bo prišlo do dogovorov, ki bodo pomembni precedensi za naprej.
Zdaj je končno prišlo do soglasja, da je mogoče območje evra celovito reševati s sodelovanjem fiskalne in denarne politike. Doslej se je govorilo, da je Evropska centralna banka povsem zunaj te zgodbe, zdaj pa je jasno, da ni. Tu bi parafraziral ekonomista Charlesa Wyplosza, da "sta ta dva igralca prvič res začela plesati skupaj." To je dobro. Na strani fiskalne politike bo potrebno bistveno tesnejše sodelovanje članic, tudi, kot se govori, v obliki fiskalne unije. Vloga centralne banke pa bo šla bistveno bolj v smeri posojilodajalca v zadnji sili kot doslej. Kar se dogaja, je korak v pravo smer, hudič pa bo v detajlih, kot vedno.
Kakšna bodo pravila nove fiskalne unije in spremembe evropske pogodbe, ki bodo ponujene 17 ali 27 državam? Bodo vključevala zlato pravilo, da države v ustave zapišejo, da je cilj izravnan proračun in da se strinjajo z avtomatičnimi kaznimi za kršenje triodstotnega javnofinančnega primanjkljaja?
Pri predlogih novih pravil so precejšnje razlike. Eno je to, kar sta predlagali Nemčija in Francija. A za razliko od prejšnjih evropskih vrhov že zdaj prihajajo reakcije na ta predlog. To pomeni, da ni nujno, da bo stvar sprejeta v predlagani obliki. Celo Herman van Rompuy, predsednik Evropskega sveta, postavlja določene stvari malo drugače. Smer, tesnejše sodelovanje, je prava, vprašanje pa je kako. Ta nemško-francoski predlog je zelo nemški. Na fiskalno unijo gleda na strogo nemški način, to pomeni varčevanje, varčevanje in varčevanje, kar je nedvomno potrebno. A istočasno bi morali v fiskalni uniji govoriti tudi o drugem delu, skupnem upravljanju dolga.
To lahko pomeni skupne evrooobveznice, ali pa različne ukrepe, ki jih ECB sprejema v zameno za vrednostne papirje, ki ji bodo zastavljeni za zavarovanje. Tu je vrsta vprašanj, za katera sem prepričan, da ne bodo rešena na tem vrhu. So tudi zelo velike razlike v pogledih, ali je treba zelo na hitro menjati evropsko pogodbo, ali pa se da stvari, povezane s tesnejšim fiskalnim sodelovanjem, narediti brez tega. To izpostavlja tudi van Rompuy. Nemško-francoski kompromis, ki je zdaj na mizi, je zanimivo primerjati z dokumentom z lanskega nemško-francoskega vrha v Deauvillu.
Nemčija in Francija sta popolnoma obrnili stališča o nekaterih stvareh, ki sta jih tedaj zagovarjali vsaka posebej. Na primer, Nemci so bili tedaj glavni zagovorniki ideje, da zasebni sektor prevzame breme pri odpisu dolgov. Zdaj pa je v novem dogovoru rečeno, da je grški primer izjema in da naj tega odpisa ne bi bilo več. Francozi so bili lani izrazito proti temu, da bi bile sankcije proti kršiteljicam uvedene avtomatično. A to kar zdaj prihaja, je bistveno bližje temu predlogu. Še vedno ne gre za popolnoma avtomatične sankcije, smo pa mnogo bliže temu. Odločitve, ki so zdaj na mizi, kažejo, da gre zelo zares.
Koliko ima zdaj Evropa orožij in municije za obrambo evra?
Ključen je "firewall", pritipožarni zid, ki ga je EU postavljala od maja 2010 in je temeljil na oblikovanju EFSF in kasneje ESM. To je bilo korektno, ker evropska monetarna unija ni imela mehanizma za upravljanje s krizami. Pokazalo se je, da je ta inštrumentarij v redu za reševanje majhnih problemov perifernih držav. Tam so številke obvladljive. Čim pa je kriza prešla v osrednje območje, Italijo, Španijo, se je pokazalo, da ta način reševanja krize, ki je bil primeren za periferne države, ni zadosten, da bi z njim reševali probleme sistemske narave. Nujno je, da se v reševanje vključi tudi ECB, nujno je tudi bistveno tesnejše sodelovanje na fiskalnem področju.
Je naključje, da je bonitetna agencija Standard& Poor's (S&P) prav pred odločilnim vrhom Unije napovedala možno znižanje ocene za kar 15 članic evroobmočja, vključno z Nemčijo in Francijo?
Zagotovo to ni naključje. Evrokriza je prišla v bistveno globljo fazo. Do avgusta letos je bila kriza bolj regionalna, do tedaj ni nihče računal, da bi lahko prišlo tudi do razpada. A s tem, ko je kriza prišla v osrednjo območje, je postala sistemska. To pomeni, da je zdaj ena od realnih možnosti, da pride do razpada evra, s tem pa do bistvene destabilizacije celotnega svetovnega finančnega sistema. Sploh ni naključje, da je ta teden v Evropi ameriški finančni minister Geithner. Očitno obstaja nek širši interes, da se položaj v zvezi z evrom drži pod nadzorom.
Samo napoved S&P pa razumem tako: če na vrhu ne bo prišlo do dogovora, to dejansko pomeni strinjanje s tem, da evro razpade, na bolj ali manj organiziran način. Če bi šli dogodki v to smer, pa je povsem logično, da bi prišlo do znižanja ratinga vseh držav. Nenadzorovan razpad evra ali pa oblikovanje nekega "severnega" evra bi imelo izrazito negativne posledice na vse skupaj. Pri čemer bi bila negativnost vplivov različno velika za različne skupine držav.
Kakšni scenariji so mogoči ob morebitnem razpadu evra?
Hipotetični razpad evra ima dva temeljna scenarija. Zgolj hipotetično: en scenarij je, da bi prišlo do izstopa več t. i. perifernih držav. V tem primeru bi evro bolj ali manj ostal nespremenjen. To bi zagotovo imelo negativne vplive zlasti na te države, pa tudi na države, ki bi ostale v evroobmočju. Sam mislim, da bi Slovenija v tem primeru ostala v območju z evrom in bi delila negativne vplive, ki bi jih ob takem razpletu položaja občutile druge članice evroobmočja.
Druga hipotetična možnost pa je, da bi iz evroobmočja izstopile najmočnejše države. V tem primeru bi prišlo do oblikovanja nekakšnega superevra, nekega drugega evra, ki bi ga delila ožja skupina držav. Dvomim, da bi to Nemci naredili sami. Kajti v tem primeru pridemo spet nazaj, do nacionalnih valut vseh držav. Bolj realno bi bilo, da bi se oblikovala neka skupina držav. Tu se postavi vprašanje, kakšna bi bila ta skupina. Za Slovenijo je strateški interes, da ostane v tej skupini držav z evrom, ne glede na to, kakšen bi bil ta evro, širši ali ožji. Za nas bi bilo izrazito slabo, če bi izpadli iz te skupine ali pa če bi se sami odločili, da gremo ven.
Kaj bi torej priporočili novi vladi, kakršnakoli že bo?
Ključna stvar, ki jo je Slovenija izgubila v zadnjem letu ali pa letu in pol, je kredibilnost. Za to, da Slovenija ostane v evroskupini, kakršnakoli že bo, mora izboljšati svojo kredibilnost v razmerju do drugih članic evropske denarne unije in mednarodnih finančnih trgov.
To operativno pomeni, da bo morala ta nova vlada ukrepati takoj, tako, da bo navzven prišel vtis, da nadzira položaj in da je država opravilno sposobna. V zadnjem letu država ni bila opravilno sposobna. Vsako resno stvar smo zaključili z referendumi, potem pa smo bili blokirani zaradi volitev. Zdaj bo treba zelo hitro pripraviti proračun za 2012, ki bi moral biti izrazito restriktiven. Istočasno bi morali začeti pripravljati strukturne reforme (pokojninska reforma, trg delovne sile, javna uprava) o katerih smo že zadnja leta precej govorili.
Ključna prva stvar nove vlade pa bo državni proračun 2012. Najbolj pomembno je, da povrnemo zaupanje in damo vedeti, da držimo stvari pod nadzorom. To zaupanje v Slovenijo je omajano, pa če si želimo priznati ali ne. Slovenija se je v zadnjem letu preselila iz skupine držav, ki so jo de facto smatrali kot osrednji del evropske denarne unije - upravičeno ali ne - v skupino potencialno problematičnih držav. To zelo jasno kaže gibanje cen naših državnih obveznic v jesenskih mesecih. Te so bistveno bolj zanihale kot pa obveznice iz osrednjih držav, zanihale so tudi precej bolj, kot če ne bi imeli domačih težav s kredibilnostjo. Naše številke še vedno niso zelo slabe, problem pa je, kot stalno govorimo, v dinamiki in v tem, nismo uresničili tistega, kar smo sami obljubili. Sami smo obljubljali Bruslju nižji javnofinančni primanjkljaj itd. In sami smo bili tisti, ki tega nismo naredili, to pa je pač nekredibilnost.
