Ivan Ribnikar o dokapitalizacijah bank: Tudi če je AUKN kdo kaj prišepnil, je storil prav

Naše banke imajo verjetno dovolj kapitala. Banka Slovenije se je odločila za vodenje prociklične politike.

Objavljeno
03. maj 2011 12.01
Miha Jenko, gospodarstvo
Miha Jenko, gospodarstvo
Ljubljana – Nekdanji član sveta Banke Slovenije in zaslužni profesor ljubljanske Univerze dr. Ivan Ribnikar je v nasprotju z nekaterimi kritiki prepričan, da je Agencija za upravljanje kapitalskih naložb ravnala prav, ko je trem državnim podjetjem nedavno naložila nakup dokapitalizacijskih delnic NKBM. Po njegovem omenjena tri podjetja »niso kupila delnic zaradi tega, da bi ostala stanovitni delničarji, temveč zato, da bi namesto nekoga drugega, kakšnega tujega pokojninskega sklada, vzela tisto, kar gre delničarjem v primeru rekapitalizacije, to je ceno za »pravico« nakupa na novo izdanih delnic.«

Velika tema zadnjih tednov sta dokapitalizaciji »državnih« NLB in NKBM. Se morata omenjeni banki dokapitalizirati predvsem zato, da bosta ugodili zahtevi Banke Slovenije in bosta uspešno opravili letošnje stresne teste?

V zadnjih tednih se o »rekapitalizaciji« – to je ponovni kapitalizaciji, pri nas se tudi uradno uporablja napačen izraz »dokapitalizacija« – NLB in NKBM več piše in govori, sicer pa je to kar tema leta. Že to pomeni, da je precej narobe v glavah tistih, ki jih moramo poslušati in prebirati v časopisih. Zato o tem ne bi rad preveč na dolgo govoril. Sicer pa je zanimiva poanta vašega vprašanja. Rekapitalizacija bo seveda ugodila zahtevi Banke Slovenije, ki se je, tako je vsaj videti, odločila za vodenje prociklične politike. Verjetno pa je rekapitalizacija potrebna tudi zaradi bank, ne glede na procikličnost politike BS.

Guverner Banke Slovenije Marko Kranjec nedavno ni izključil še ene dokapitalizacije NLB. V kakšnem primeru bi bila letos potrebna še ena dokapitalizacija NLB? Je bilo 250 milijonov evrov dokapitalizacije premalo glede na slabitve in rezervacije, ki jih je banka ustvarila?

Slabitve in rezervacije so zgodba zase in z njimi se lahko doseže kakršen koli želeni cilj. O potrebnosti rekapitalizacije bank ni nikdar dobro javno govoriti. Še posebno, ko je bila ena od njih komaj spravljena pod streho.

Je slovenski bančni sistem na splošno podkapitaliziran?

Po začetku finančne krize se je na veliko pisalo o tem, da mora biti kapital bank amortizer (»buffer«), ali da mora ta njegov značaj priti v prihodnje mnogo bolj od izraza. Očitno še v času krize ni bilo tako. Ne mislim samo pri nas, ampak v svetu na splošno. Dopustiti se mora, da se njegova relativna velikost, na primer glede na tehtano tvegano aktivo, manjša in veča. Sicer bi bilo kapitala, če mora na primer vselej znašati neki odstotek nečesa (tehtanih tveganih aktiv), zadosti, tudi če bi ga bilo samo pol odstotka ali celo nič odstotkov. Upoštevaje to imajo verjetno naše banke zadosti kapitala. Nismo namreč v razmerah gospodarskega razcveta, optimizma. Ko se bo to zgodilo, se bo moral ta amortizer, kar kapital je, raztegniti.

Kako gledate na rekapitalizacijo NKBM prek varšavske borze? Je to primeren način?

O tem ne vem skoraj nič. Navadno je to posel investicijskih bankirjev. Poleg tega je morda nerodno, da je to borza v državi, ki nima evra.

Rekapitalizacija NKBM vključuje tri državna podjetja (Eles, Pošta Slovenije, Gen Energija), ki jih je Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) prisilila, da so nakupila delnice banke. Kako to komentirate?

Slišal sem, kako je ministrica [za gospodarstvo] kar na cesti odstavljala celotno Agencijo in grozila, ker je bilo menda narejeno nekaj, s čimer se ona ne strinja. Sicer pa so v njenem govorjenju nelogičnosti. Če je cena delnice, menda osem evrov, prenizka, potem je dobro in sreča, da niso vsega pokupili tujci. Sreča je, da so se našla tri domača podjetja. Le-ta bodo verjetno čez čas prodala te delnice in zaslužila pri vsaki delnici toliko, kolikor znaša cena tako imenovanih preemptive rights ali pravic do nakupa. Da nefinančna podjetja niso dobri delničarji – ker niso stanovitni delničarji, prej ali slej delnice prodajo –, je znano in večkrat tudi pri nas napisano in rečeno, vendar v tem primeru to ne pride v poštev.

Omenjena tri podjetja niso kupila delnic zaradi tega, da bi ostala stanovitni delničarji, temveč zato, da bi namesto nekoga drugega, kakšnega tujega pokojninskega sklada, vzela tisto, kar gre delničarjem v primeru rekapitalizacije, to je ceno za »pravico« nakupa na novo izdanih delnic. Tem pravicam se je odpovedala država in če te pravice uveljavijo podjetja v državni lastnini, verjetno ni narobe. Narobe bi bilo samo, če bi bili altruisti. Sicer pa v primeru Slovenije in naših bank tudi razpršeni institucionalni investitorji verjetno ne bodo stanovitni lastniki. Nefinančna podjetja prodajo delnice, ko potrebujejo denar, medtem ko institucionalni vlagatelji ali finančne ustanove prodajo delnice, ko se pojavi kupec, ki ponuja dovolj visoko ceno. To bo verjetno nekdo, ki bo podjetja ali banko prevzel. Zato je agencija ravnala prav. Če ji je kdo kaj prišepnil, kar pa verjetno ni bilo potrebno, je prav tako naredil prav.