Tiskane izdaje
Ljubljana – Pred volitvami smo pogosto slišali možnost, da bi tudi v Sloveniji uvedli osebne pokojninske račune oziroma tako imenovani sistem NDC (notional defined contribution) in s tem rešili problem vedno bolj prazne pokojninske blagajne.
Ta sistem je sicer veliko bolj pregleden od sedanjega pretočnega (pay as you go) sistema, vendar se pojavljajo pogosti pomisleki, da bi bilo z njegovo uvedbo tudi konec solidarnosti, ki je pomembna kvaliteta sedanjega pokojninskega sistema. Temeljni princip delovanja NDC namreč predvideva, da se vsakemu zavarovancu dohodki v njegovi aktivni dobi evidentirajo na njegovem osebnem računu, in ko izpolni pogoje za upokojitev, iz tega računa črpa svojo pokojnino.
Med strokovnjaki za pokojninske sisteme že dlje časa prevladuje mnenje, da je treba rešitve za vse bolj prazne pokojninske blagajne iskati v krepitvi naložbenih delov. Pred približno dvajsetimi leti se je pojavil model NDC oziroma sistem individualnih pokojninskih računov, ki so ga v razmeroma kratkem času uvedli Italijani (leta 1995), Latvijci (leta 1996), Švedi in Poljaki (leta 1999). Po mnenju poznavalcev je najpomembnejša prednost tega sistema povezana z zmožnostjo hitrejšega prehoda od finančno nevzdržne pokojninske blagajne v ureditev, ki z zagotavljanjem finančne vzdržnosti učinkovito motivira zaposlene za pokojninsko varčevanje.
Sistem je precej enostaven. Vsakemu zaposlenemu se dohodki, ki jih zasluži, zapisujejo na njegov osebni račun. Ko izpolni pogoje za upokojitev oziroma ko se sam odloči, da se bo upokojil (kar imajo različne države različno urejeno), iz svojega računa črpa sredstva za pokojnino.
Dobra stran osebnih pokojninskih računov je preglednost sistema, saj je za vsakega človeka natančno razvidno, s kakšnimi sredstvi razpolaga. Po mnenju Nataše Trček, ki se je na ministrstvu za delo dvajset let ukvarjala s pokojninskimi sistemi, pa ima tudi precej pomanjkljivosti in bi ga bilo v Sloveniji težko uvesti kar čez noč. Ena večjih pomanjkljivosti je nesolidarnost do tistih, ki na starost niso dovolj privarčevali – so bili dlje časa brezposelni, bolni itd. – in ne morejo zbrati dovolj sredstev za dostojne pokojnine. Zato mora država za te ljudi posebej poskrbeti. Večina držav, ki je uvedla NDC, ima neki skupen splošni dohodek oziroma neko državno pokojnino, ki jo izplačajo vsem, ne glede na to, koliko je kdo sam plačeval oziroma privarčeval. Z možnostjo morebitne uvedbe osebnih pokojninskih računov se med drugim zastavlja tudi vprašanje, kdo bi kril izdatke, ki se zdaj plačujejo iz prvega pokojninskega stebra osebam, ki si same niso pridobile pravice do pokojnine. Sistem namreč ne zagotavlja invalidskih, družinskih in vdovskih pokojnin. To bi pomenilo, da bi morala država ob uvedbi NDC te izdatke pokriti iz drugih virov, najverjetneje z davki.
Minimalna
univerzalna pokojnina
Aleš Berk z Ekonomske fakultete v Ljubljani, ki je zagovornik sistema NDC, meni, je to najbolj pregleden sistem, ki dosledno povezuje vplačila z izplačili. Po njegovem mnenju trenutni sistem, ki temelji na načelu solidarnosti, pomeni preveliko uravnilovko in krije upravičenja, ki niso pokojnine. Trenutni sistem, ki za pokojnine pretočnega tipa pobere skoraj 25 odstotkov bruto dohodkov, je v resnici obdavčenje, saj posamezniki iz njega zaradi trenutnega ustroja ne bodo dobili veliko. NDC kljub temu, da po svoji zasnovi ostaja pretočni sistem, povezuje vplačila in upravičenja v okviru danih možnosti, ki so določeni z uspešnostjo nacionalnega gospodarstva in z demografskimi kazalci. »Za državo, ki enkrat uvede NDC, je za vedno konec ukvarjanja s primanjkljaji v pokojninski blagajni,« je prepričan Berk, ki meni, da je takšen sistem bistveno bolj pravičen od sedanjega, saj spodbuja posameznika, da dela in prispeva. »Trenutni sistem, ki pomeni resnično obdavčenje, pa spodbuja k izogibanju vplačevanja prispevkov. Kdor se lahko vplačevanju izogne, se mu tudi izogne, in to dela ta sistem še bolj nevzdržen in še bolj nepravičen.«
Kar zadeva nesolidarnost oziroma neredistributivnost, jo je po Berkovem mnenju treba nadomestiti z uvedbo tako imenovanega univerzalnega minimuma (zero pillar), ki ga država omogoča vsakomur, ki izpolni temeljne pogoje. Berk namreč priznava, da gre za mehanizem, ki naj bi preprečeval revščino, saj bi v sistemu NDC tisti posamezniki, ki so v aktivnem obdobju iz kakršnihkoli razlogov (pre)malo vplačevali v sistem, prejemali zelo nizke pokojnine.
Trčkova pri tem vidi dva problema, prvi so nizke univerzalne pokojnine, ki pri nas ne bi omogočale preživetja, drugi pa visoki stroški, ki bi ob takem pokojninskem sistemu nastali s socialnimi transferji.
Sistem dobro deluje
le na Švedskem
Na Švedskem so sistem navideznih pokojninskih računov pripravljali več kot deset let. Z reformo pokojninskega sistema so se začeli ukvarjali že sredi osemdesetih let, Peter Pogačar, avtor zadnje predlagane pokojninske reforme, ki je bila zavrnjena na referendumu, pa je večkrat opozoril na razliko med Švedsko in Slovenijo: Švedi se namreč v povprečju upokojujejo pri 64 letih, v Sloveniji pri 59, na Švedskem je povprečna pokojninska doba 41 let, pri nas pa 34, na Švedskem imajo precej višje plače in s tem tudi precej višje vplačane prispevke. Ob tem se upravičeno vprašamo, ali si Slovenci takšen sistem lahko sploh privoščimo. Po nekaterih ocenah bi imelo 70 odstotkov Slovencev z uvedbo NDC veliko nižje pokojnine, saj v sistem niso vplačali toliko, kot iz njega dobijo.
