Tiskane izdaje
Po uveljavljeni medicinski doktrini (pre)velika količina zaužite sol, ki se sicer razporedi po zunajceličnih tekočinah in sčasoma izloči z urinom, zaradi povečanega krvnega tlaka škoduje srcu in ožilju, zato že nekaj časa priporočajo skromnejše soljenje. Toda koliko je (za koga) preveč, premalo ali – ravno prav?
In ne le to, zanimiva, provokativna nova raziskava razkriva, v katerem skrivnostnem organu se skladišči presežek soli v organizmu.
Z vprašanjem, kolikšna je dnevna količina soli, ki jo zaužijejo ljudje v posameznih okoljih, in kako to vpliva na zdravje, se zdravniki in drugi strokovnjaki ukvarjajo že dolgo. Že mednarodna raziskava Intersalt iz leta 1988 je na primer pokazala, da prebivalci v Evropi zaužijejo povprečno več kot 10 gramov soli na dan, na Finskem, kjer so se že pred desetletji sistematično posvetili preprečevanju bolezni srca in ožilja, pa so ugotovili, da je pri njih moški s hrano vnesejo v organizem kar 12 gramov. Skrb vzbujajo ugotovitve o prevelikem dnevnem vnosu soli s prehrano pri otrocih na Nizozemskem, kjer se je v zadnjem desetletju ta povečal s 4 na 6 gramov.
Precej podobni so bili tudi naši najnovejši podatki iz raziskave CINDI za Slovenijo, kjer ni bilo bistvenih odstopanj od evropskega povprečja. Z merjenjem natrija v 24-urnem urinu pri izbranem vzorcu ljudi, ki so sodelovali v eni od raziskav CINDI, so ugotovili, da pri nas použijemo kar 12,5 grama soli na dan, kar bistveno presega priporočenih 5 gramov.
Tudi premalo ni dobro
Večina strokovnjakov se strinja z ugotovitvijo, da ljudje na splošno zaužijejo s hrano preveč soli, zato podpirajo mednarodna prizadevanja za zmanjševanje količine soli tako med pripravo jedi kot pri poznejšem individualnem dosoljevanju ob obroku.
Temu v prid govorijo različne študije, ki prepričljivo potrjujejo, da manjši vnos soli bistveno prispeva k nižanju krvnega tlaka, manjše je tveganje možganske kapi in nekaterih drugih neugodnih posledic. Se pa ob vsem tem – in opozorilih, da ima lahko preveliko zmanjševanje soli v prehrani tudi neželene učinke, objavljenih denimo v reviji JAMA (Staessen, maja 2011) – postavlja vprašanje, kakšna bi bila potemtakem za posameznika najbolj optimalna količina zaužite soli na dan in ali je ta podatek sploh mogoče pridobiti iz kliničnih študij.
Varovalni učinek sadja in zelenjave
»Na razmerje med vneseno količino soli, krvnim tlakom ter zdravjem srca in ožilja na splošno bistveno vpliva vnesena količina kalija. Ta namreč na sistemski in celični ravni nevtralizira škodljive učinke, ki ga našemu srčnemu in žilnemu sistemu povzroča natrij. Ko zdravniki svojim pacientom svetujemo, naj živijo čim bolj zdravo in uživajo čim več živil, bogatih s kalijem, to so predvsem sveže sadje in zelenjava, v epidemioloških študijah ni več zanesljivih podatkov o neugodnem vplivu soli in zaščitnih učinkih kalija,« to komentira specialist nefrolog dr. Živojin Stevanović, ki ga glede na njegovo strokovno področje zelo zanimajo prav vprašanja o soli v prehrani, pri zdravljenju in vse, kar je s tem povezano.
Po njegovih besedah so zaradi pomanjkljivih oziroma nedokončnih znanstvenih dokazov o vplivu soli na zdravje različne razlage dosedanjih študij tudi precej povezane z interesi vsaj dveh, v marsičem nasprotujočih si strani. Na eni so predstavniki različnih strokovnih ustanov, ki se zavzemajo za zmanjšanje soli v prehrani, na drugi pa spet interesne skupine, ki zastopajo na primer proizvajalce konzervirane hrane, ki praviloma vsebuje velike količine soli, spet tretji zagovarjajo svoj pogled – vsak od njih pa se pri tem sklicuje na bolj ali manj kakovostne raziskave.
»Ne glede na to, kaj kdo zagovarja, vedno se bodo našli znanstveni dokazi za ali proti. Dokončnega odgovora, ki bi nam ga ponudile raziskave iz epidemioloških študij, za zdaj ni in ga verjetno nikoli ne bo,« pravi dr. Stevanović in dodaja: »Vsakokrat, ko mi postavljena diagnoza ne more pojasniti vseh težav mojega bolnika, najprej pomislim, da je morda napačna, ali pa prebudi v meni raziskovalni čut, da bi se dokopal do razlage z zornega kota biokemika, celičnega biologa, genetika ali fiziologa. Vprašati se je treba, ali je kaj narobe s celično funkcijo.«
Slana hrana in žeja
»Že od nekdaj medicina uči, da se zaužita sol hitro razporedi po zunajceličnih tekočinah, in ko se koncentracija soli v krvi poveča, se po zapletenem mehanizmu sproži občutek žeje, človek popije več vode in tako se posledično zmanjša oziroma normalizira količina natrija v krvi. Treba je vedeti, da je oziroma mora biti koncentracija natrija v krvi natančno regulirana v ozkih mejah, vsako večje odstopanje lahko resno ogroža zdravje.«
Iz tega sledi že znana razlaga, da se normalna koncentracija soli v krvi doseže s povečanjem volumna tekočine v zunajceličnem prostoru oziroma količine vode v telesu, kar se potem odrazi s povečanjem telesne teže; z akumulacijo od 140 mmol natrija, to je približno 8,2 grama soli, v organizmu se teža poveča za en kilogram, kar traja vse dotlej, dokler se presežek akumulirane soli skupaj z vodo ne izloči z urinom skozi ledvice.
Pot do nove teorije o škodljivosti soli
Toda ta razlaga v tradicionalnih učbenikih nekako ni dala miru 22-letnemu študentu medicine Jensu Titzeju iz Erlangna v Nemčiji (danes medicinskemu raziskovalcu v ZDA). Še kot študent, ki se je med študijem moral ukvarjati z najrazličnejšimi laboratorijskimi poskusi, je opazil, da pri podganah, ki so imele dlje časa načrtovano prehrano s preveč soli, ni prišlo do pričakovanega povečanja telesne teže glede na količino soli, ki se ni izločila iz telesa. Že takrat, pred dvajsetimi leti, je na podlagi svojih opazovanj postavil drzno hipotezo, da obstaja možnost zadrževanja soli v telesu – vendar brez prisotnosti vode. Predvideval je, da se presežek soli brez dodatne tekočine začasno prikrije »nekje v telesu«, in ker to ni povezano z dodatno količino vode, ni zaznati povečanja telesne teže in krvnega pritiska ...
Kot komentira dr. Stevanović, je bila to izjemno zanimiva, a za tisti čas preveč drzna razlaga, da bi jo sprejele avtoritete s tega področja. To je še toliko bolj razumljivo, ker je prišla iz ust nadobudnega študenta medicine, ki pa kljub temu ni vrgel puške v koruzo. V želji, da bi nadaljeval raziskave in dokazal svojo tezo o kopičenju natrija v tkivih brez povezave z vodo, je dr. Titze leta 1994 odpotoval v Moskvo, kjer je na ruskem inštitutu za vesoljske raziskave pridobil dovoljenje za študijo o ravnovesju soli in vode (Long term sodium balance study) na prostovoljcih, astronavtih.
Po Stevanovićevih besedah je bil takrat v tem delu Evrope to edini kraj, kjer je bilo mogoče pri ljudeh natančno meriti vse, kar se v telo vnese in kar se izloči. Leta 2002 je bila potem v reviji American Journal of Kidney Disease objavljena študija, ki je potekala 135 dni na treh astronavtih in v kateri so potrdili, da zadrževanje soli v organizmu ni privedlo do predvidene rasti telesne teže. S potrditvijo že omenjene hipoteze se je, kot pravi dr. Stevanović, začelo novo poglavje v razumevanju fizioloških mehanizmov regulacije krvnega tlaka.
»Mlad nefrolog dr. Titze, takrat redno zaposlen v univerzitetni bolnišnici v Erlangnu, je bil, opogumljen z rezultati moskovske študije, še bolj odločen priti zadevi do dna. Predvsem je želel ugotoviti, kje v telesu, v katerem organu se kopiči presežek vnesene soli. Predvideval je, da je to lahko tkivo oziroma organ, v katerem je več molekul z negativnim električnim nabojem, kar bi omogočilo, da se natrij laže poveže oziroma nekako zlepi z njim. Tako se je, spet drzno in samovoljno, odločil za poskus na živalskih modelih. Ob tehnični in strokovni podpori skupine izkušenih strokovnjakov v laboratoriju prof. Lufta v Berlinu je opravil raziskavo na podganah in končno ugotovil, da je 'skrivnostni organ', v katerem se shrani presežek vnesene soli – koža.«
Koža je »rezervoar« za sol
»Vznemirljiva pa ni samo ta ugotovitev, da je torej koža lahko tudi rezervoar soli, temveč spoznanje, da tu ne gre za nekakšen pasiven proces. Ravno obrnjeno. Še drugi poskusi so pomagali razumeti, da se proces aktivno in zelo nadzorovano dogaja pod vplivom številnih hormonov, na primer estrogenov, ženskih spolnih hormonov.«
»Iz raziskav dr. Titzeja sem izvedel,« razlaga dr. Stevanović, »da se po menopavzi bistveno zmanjša zmogljivost kože za 'skladiščenje' soli, kar po svoje razlaga dovzetnost postmenopavzalnih žensk za kardiovaskularne bolezni.«
»Brez veliko domišljije se lahko vprašamo, kaj se zgodi, ko ta kompleksni proces skladiščenja soli v koži odpove. Ali odpoved skladiščenja soli povzroča povečanje krvnega tlaka in vodi v motnjo pri presnovi vode, kar se kaže z nastankom oteklin? Zgodba se tu ne konča, kvečjemu odpira še nova vprašanja in poglede,« pravi dr. Stevanović in opozarja na vlogo imunskih celic makrofagov.
Kot je znano, so te celice vpletene v obrambne procese organizma zoper številne napadalce, ki ga nenehno ogrožajo. Vemo, da imajo makrofagi na svoji celični membrani nekakšen senzor, ki zazna tudi visoko koncentracijo soli v medceličnem prostoru v koži. To informacijo prenese naprej v notranjost, nato pa se aktivira protein, ki vklopi gen za sintezo hormona VEGF, ki ga makrofagi izločajo v kožo, pri čemer tudi aktivno sodeluje v gradnji številnih limfnih kapilar. Na novo zgrajene limfne kapilare v koži so pot, po kateri se bo uskladiščena sol odstranjevala iz kože – najprej v krvni obtok, nato skozi ledvice v urin.
Kot še razlaga sogovornik, makrofagi skupaj z drugimi imunskimi celicami izločajo tudi druge biološko aktivne snovi, to je hormone in citokine, ki pod določenimi pogoji povzročajo vnetja majhne intenzivnosti, to so tako imenovane mikroinflamacije. Slednje pa so znane kot povzročiteljice poškodb endotelija in jih zato povezujejo s številnimi neugodnimi zapleti na srcu in ožilju.
Pomembna odkritja in nova spoznanja
Skupina dr. Titzeja je po Stevanovićevih besedah tako lepo pojasnila, kako so omenjeni makrofagi kritično pomembni za skladiščenje soli in da imunski sistem nima le naloge zaščite pred invazijo mikroorganizmov, temveč zelo aktivno sodeluje v uravnavanju krvnega tlaka oziroma zdravja srca in ožilja.
Dr. Stevanović še dodaja, da so za nefrologa, ki skrbi za bolnike na hemodializi, to zelo pomembna odkritja in nova spoznanja, ki bodo lahko pomagala natančneje uravnavati vnos soli v bolnikov organizem in tako tudi neposredno dolgoročno vplivala na njegovo zdravje. Klinično pa se bo dalo ta model širše uporabiti v praksi takrat, ko bo mogoče tudi rutinsko neinvazivno meriti presežek nakopičene soli v telesnem »rezervoarju« – v koži.
