Prlekija je tam, kjer tote puce in čehi gučijo

Prlekija je pokrajina na severovzhodu Slovenije. Njene meje geografsko niso jasno določene, ampak se navezujejo na govorico. V grobem sega od Gornje Radgone do Benedikta, na vzhodu do reke Mure, ponekod pa se omenja kot del Prlekije tudi Ptuj. Znotraj teh meja namreč Prleki – gučijo.

Vpeta med reki Dravo in Muro, med griči Slovenskih goric in Pomursko ravnico leži ta rahlo valovita gričevnata pokrajina, ki le redko preseže 300 metrov nadmorske višine. Najvišji vrh Prlekije predstavlja 351 metrov visoka Gomila, kateri sledi deset metrov nižji Jeruzalem.

Vendar nikakor ne zamenjajte Prlekije s Prekmurjem. To sta namreč dve ločeni pokrajini, med katerima teče in ju geografsko loči reka Mura. Na levem bregu Mure živijo Prekmurci, na desnem pa Prleki. Obe skupaj pa se imenujeta Pomurje.

Prleški slovar

Meje prleškega narečja so lingvisti zakoličili že v 19. stoletju. Sorodno je prekmurščini, vendar drugačno. Seveda se tudi tu govorica loči od vasi do vasi. Beseda prleško naj bi nastala iz prislova »prle«, kar pomeni prej.

Če ne razumete ali želite kakšnega Prleka presenetiti, se lahko osnovnih fraz naučite v Prleškem slovarju na spletnem portalu http://www.prlekija-on.net/slovar-prleskih-besed.html

Sicer pa toti Prleki veljajo za šaljive, domiselne, vesele, delavne in zbadljive ljudi. Radi se pošalijo na svoj račun, še raje pa, kot pravijo sami, se šalijo na sosedov. Morda so ravno zato nastali širom po Prlekiji številni šaljivi vaški grbi, ki so del bogatega ljudskega izročila. Znani so tudi kot delavni, marljivi, vestni in pošteni ljudje.

»Malo heca pa norij«

Prleško dediščino in zapuščino prednikov na zanimiv način obuja etnološko-kulturno društvo Künštni Prleki. V okviru društva deluje okrog petdeset Prlekov različnih starostnih skupin. Predstavljajo se kot dobri ljudje odprtega srca, ki radi pokažejo zanimive prleške navade ter življenje nekoč in danes.

Ali kot pravijo: »Malo heca pa norij, malo risničnega živleja pa dela, nekej storih že skoro pozablenih šeg pa navod, pri fsen pa puno zdrave kmečke pometi in modrosti in grotale so zanimive oddaje Künštnih Prlekof.«

Skratka, Künštni Prleki predstavljajo nekaj tistega »lepega in mirnega živleja, kerega smo živeli pred, kak je med nos prišla visoka tehnika in začela fse spremijati«.

Republika Prlekija

Decembra leta 2009 so Künštni Prleki z vlakom prepotovali Slovenijo od severovzhoda do jugozahoda in na vsaki večji postaji skozi okno ponosno izobesili zastavo Republike Prlekije.

Radi bi ohranili domače običaje in kulturno dediščino ter zanamcem zapustiti tisto pravo prleško bogastvo. Istega leta so za zasluge prejeli od občine Ljutomer Miklošičevo priznanje.

Na kateri izmed večjih prireditev širom Prlekije ne morete spregledati Milana pa Nandeka, polnega modrosti in zdrave prleške kmečke logike, priftrogara Šuleka, kovoča Janka in drugih v akciji.

Sicer pa so povsod zraven: pri vinu, žganju, kolinah, fašenku, postavitvi klopotca, bratvi, poskusili so se v lončariji, se pelali z balonom, še pri Mikloše ne falijo, kot pravijo sami. In kot se za vsako resno republiko spodobi, imajo seveda tudi svojo himno.

Od tünke do gibanice

Prlekija slovi po vrhunskih vinih in pristni prleški kulinariki. Prleška kulinarika se je oblikovala skozi stoletja v skladu z naravnimi danostmi in življenjskimi navadami ljudi ter se dopolnjevala in prepletala s kuhinjami sosednjih narodov, avstrijsko, hrvaško in madžarsko.

Izbor jedi je še vedno povezan z letnimi časi, verskimi praznovanji in kmečkimi opravili. Obvezno je na Prleškem treba poskusiti edinstveno meso iz prleške tünke ter zaseko s čebulo in drobnjakom. Pa seveda sušeni sir, skuto z bučnim oljem, pacane murke, popečeni kruh s česnom in bučnim oljem ter postržjače. Nikar ne zavrnite gobove juhe z ajdovimi žganci, smetanove juhe iz svinjskih tačk, pečenega piščanca s širokimi rezanci, svinjski hrbet s hrenom ali svinjske pečenke. In na koncu kajpak še orehove potice, sirove, jabolčne, ajdove pogače, prleške gibanice in drugih dobrot.

Sicer pa se pustite presenetiti, oni tako in tako najbolje vedo, kaj vam bo všeč. Tudi glede pijače. Ljutomersko-Ormoške in Radgonsko-Kapelske gorice z vinskimi kletmi v Ljutomeru, Ormožu, Kapeli in Gornji Radgoni namreč slovijo po vrhunskih vinih in peninah.

Konji in šaljivi vaški grbi

O povezanosti Prlekov s konji priča ljutomerski grb iz 15. stoletja s srebrnim ščitom in dirkajočim enorogim konjem. Pa tudi to, da je bilo nekoč v Ljutomeru in okolici zelo pomembno, da se je nevesta pripeljala domov z najboljšo vprego.

Prleki so danes povezani zlasti s kasači ter plemenitimi konji z živahnim temperamentom nasploh. Leta 1874 so na Cvenu pripravili prve konjske dirke. Že leto pozneje pa je bilo v Ljutomeru ustanovljeno prvo dirkalno društvo. Kasaški šport in dirke še danes krojita vsakdan Prlekov, konjske dirke so ob poletnih nedeljskih popoldnevih postale že prava družinska tradicija ali priložnost za srečanje s prijatelji.

Prleške vasi krasijo tudi šaljivi vaški grbi. Ti sicer nimajo kakšnega heraldičnega izvora, imajo pa lastno identiteto in šaljivo sporočilno vrednost. Ta se ponavadi navezuje na navade, običaje ali druge posebnosti vasi. Kljub številnim raziskavam in odkritjem še vedno ostajajo svojevrstna uganka, ki šaljivo pozdravlja vse, ki kraj obiščejo.

Naj doživetja v Prlekiji

Jeruzalem : Spomladi, jeseni pa tudi s snegom pokriti jeruzalemski vinorodni griči so vedno lepi. Ponujajo razgled ter številna gostišča z vrhunskimi vini in kulinariko.

Ljutomer: Živahen je zlasti v času večjih prireditev, kot so Grossmannov filmski festival ali sobotne tržnice. Zanimiv je tudi sprehod ob Ščavnici od Razkrižja do Šafarskega in naprej do meje s Hrvaško z ogledom prazgodovinske naselbine s prikazom načina tedanjega življenja na vasi.

Pristava: Vas je znana po številnih prireditvah. Med drugim velja posebej omeniti marčevsko spuščanje gregorčkov po Ščavnici na gregorjevo. Pred tem pa se z otroci obvezno posladkajte v slaščičarni sredi vasi.

Čebelarski turizem: Obiščete lahko muzej čebelarstva v Krapju in predelan star avtobus s prikazom čebelarstva v Veržeju.

Ogleda vredni so še: mlin na Muri v Veržeju ter sprehod ob gozdni učni poti ob Muri, številne lepo pripravljene sezonske razstave v Marijanišču, kjer je v bližini še zanimiv eko muzej.

Jesenski praznik buč najbolje počastite z obiskom Bučarije v Mekotnjaku. Banovci pa se vsakega decembra in januarja ponašajo z lepo okrašenimi domačijami z izvirnimi jaslicami.