Michael Bates na poti za mir: Mir je moč, nasilje je šibkost

Na skoraj pol poti, ki jo je začel aprila letos, in po več kot 2250 prehojenih kilometrih ter 2.760.481 s števcem preštetih korakih sva se srečala v Ljubljani – le malo za tem, ko je z učenci Britanske mednarodne šole prehodil del poti okoli okupirane Ljubljane. »Pravkar sem se na Poti spominov in tovarištva srečal z neverjetnim Slovencem, ki je leta 1948 tekmoval na olimpijskih igrah v Londonu. Ime mu je Marko Račič in je pri 91 letih še vedno v takšni formi, da ga skoraj nisem mogel dohajati,« je povedal lord Michael Bates, ki je v podporo ideji olimpijskega miru v Grčiji pred meseci začel svojo pot od grškega Olimpa do Londona, mesta gostitelja olimpijskih iger 2012. Lord Bates si že vrsto let prizadeva, da olimpijsko premirje ne bi bilo le črka na papirju, temveč da bi države podpisnice za čas olimpijskih iger resnično ustavile spopade.

V Ljubljani se je srečal s predstavniki slovenske vlade in Olimpijskega komiteja Slovenije. »Glavni namen mojega projekta je podpisnike olimpijskega premirja opozoriti, da je svojo zavezo treba tudi uresničiti ter v času olimpijskih iger spoštovati in spodbujati mir. Zakaj se na takšno pot, ki jo je nekoč naredila olimpijska bakla – vse od Grčije pa do mesta, ki gosti igre –, ne bi odpravil tudi sam? Ne z baklo, temveč nahrbtnikom na rami. S hojo bom poskušal doseči več za sprejetje premirja kot le z besedami in dogovarjanji s politiki.« Poudaril je, da premirje nikoli ni bilo le del olimpijskih iger, temveč tudi njihov namen. »To je čas, ko imajo ljudje možnost sodelovati na olimpijskih igrah ter tekmovati in se ne pobijati med sabo. Če so ljudje pred 3000 leti lahko sklenili premirje v olimpijskem času in se ga držali, zakaj tega ne bi bilo mogoče uresničiti tudi danes?«

Bates, ki je pismo podpore dobil tudi od generalnega sekretarja Združenih narodov Ban Ki Muna, pa priznava, da zanj olimpijske igre v preteklosti niso imele posebnega pomena. »Šport lahko vedno povezujemo z mirom in premirjem. Vedno me je bolj kot športna plat iger zanimala politična. Toda odkar potujem in se na poti srečujem z ljudmi, sem začel ta veliki športni dogodek dojemati drugače.«

Kriza srednjih let?

Michaelovi prijatelji so sprva mislili, da le vstopa v krizo srednjih let, in mu predlagali, naj si kupi motor, tako kot večina moških v njegovih letih, ne pa, da misli o tej »nori pohodniški ideji«. »Vsi, ki me poznajo, vedo, da rad jem pico in se vsepovsod vozim s taksijem, zato mi ni nihče verjel, da se bom tega podviga v resnici lotil. Tudi ko sem odšel, so bili skeptični. Zdaj sem prehodil že skoraj polovico poti in prijatelji ter stanovski kolegi mi čestitajo in me spodbujajo.« Zanj je vsak dan prav poseben izziv. Na dolgo pot se je podal spontano in brez posebnih priprav. »Česa takega se še nisem lotil, zato je bila ta pot zame svojevrsten izziv. Najtežji del moje poti predstavlja predvsem vročina, ki je kot Anglež nisem vajen.« Na poti se je srečal z mnogimi zanimivimi ljudmi, nekateri, čeprav menda le redki, pa so se mu pridružili pri hoji. »Spoznal sem ljudi, ki so mi pripovedovali pretresljive zgodbe o vojnih spopadih. Mnogi so preživeli hude čase. To so grozote, ki jih nihče ne bi smel doživeti. Zato sem prepričan, da je več kot prav, da se na svoj način borim za mir.«

Njegov namen ni postati nacionalni heroj, zatrjuje. »Daleč od tega. Želim si, da bi ljudje razumeli, da lahko vsak posameznik nekaj spremeni. Jaz sem začel s hojo in doslej že marsikaj dosegel. Namen demokracije je, da ljudem omogoči svobodo. Da lahko spremenijo sebe in ne nazadnje tudi izboljšajo svet.« Ko se je pred kratkim pogovarjal s skupino študentov, mu niso verjeli, da se tega ni lotil le za samopromocijo. »Spraševali so me, koliko sem plačan za pot, in mi niso verjeli, da od vlade ne dobim niti penija. Zanimalo jih je, ali sem milijonar, ker se lahko odpravim za leto dni zdoma. A niti to ni res,« je povedal in dodal: »Resda bi lahko prihodnjih nekaj deset let mirno živel v svojem lepem domu, toda s tem ne bi nič naredil. Verjamem v namen in želim videti spremembe. To je glavni vzrok, da sem odšel.« Poudaril je še, da je treba spremeniti razmišljanje ljudi. »Čeprav v svetu pogosto velja drugače, pa sam verjamem, da je mir moč in nasilje šibkost.«

Peš pod morjem

Obut v svoj prvi par pohodnih čevljev, ki jih je kupil pred potovanjem, namerava prehoditi še nekaj sto kilometrov. »Potem bom čevlje, ki so na podplatu že zelo obrabljeni, moral zamenjati. Prodajalec mi je rekel, da me bodo pripeljali nazaj domov, a v to zares ne verjamem,« v smehu pove. Dneve si krajša s poslušanjem glasbe. Ko sem ga vprašala, kaj posluša, mi je prinesel svoj predvajalnik glasbe in zavrtel tisto, ki ga vsak dan znova motivira. »To je intro skupine The xx. Vrtim si moderno glasbo. Poslušam Adele, AC/DC, Mobyja, Elvisa Presleyja in Stinga. In ne bom zanikal, da včasih poslušam tudi Jennifer Lopez in njeno uspešnico On the floor. Takšna glasba me spodbuja, da nadaljujem in sem ves čas v gibanju.« Bates, ki se v prejšnjih mesecih že petkrat srečal z vročinsko izčrpanostjo, se nekajkrat izgubil, vztraja, da bo dolgo pot končal v zastavljenem času. Do zdaj jo je prehodil od Grčije čez Albanijo, Kosovo, Bosno in Hercegovino, Črno goro in Hrvaško, se ustavil v Sloveniji, pot pa bo nadaljeval v Italiji, Nemčiji, Švici, Belgiji in Franciji. Februarja prihodnje leto bi se rad vrnil v Anglijo. »Upam, da mi bodo dovolili prehoditi zadnjih sto milj skozi predor pod Rokavskim prelivom, ki povezuje Veliko Britanijo in Francijo.«

Pravi, da je več kot le turist. »Mnogi ljudje mi na poti svetujejo, naj si ogledam še to in ono znamenitost, toda moj namen ni raziskovati krajev, temveč hoditi in čim prej nadaljevati svojo pot. Kraje bom raziskoval, ko se bom vrnil. Nekatera mesta, ki sem jih obiskal, so me popolnoma navdušila. Takrat bom izključno turist.« Lord Michael Bates se je podal na dolgo pot od Grčije do Anglije.