Ekološko naselje kmalu tudi v Kočevskem rogu

Spletni napovednik dneva ekovasi – petega zapored, tokrat je potekal v nastajajoči ekovasi v zaselku Razazije na Vojskarski planoti – se je bral natančno tako, da bi lahko marsikateri posameznik njegove organizatorje, ustanovitelje Slovenske mreže ekovasi, označil za ekološke fundamentaliste.

»V duhu spoštovanja do gostiteljev in prostora, na katerem bo dogodek, prosimo, da: je prinesena hrana brez mesa, dan preživimo brez alkohola, izključimo mobitele, kadilci kadijo diskretno in pospravijo ogorke, pustimo pse doma, razen če res ni druge možnosti.« Še naravi globoko predan fotograf je začel omenjati hojo po vodi in druge za objavo neprimerne izraze.

Po približno dveh kilometrih pešačenja po gozdni makadamski cesti – da ne bi prekršila navodila, sva avto pustila pri prvi oznaki za parkirno mesto – se nama je odprl pogled na kamnito hišo in gozdno jaso, na kateri je mrgolelo ljudi. Pisana druščina dvajsetplusletnikov, množice otrok in za ščepec sivolascev. Vsi bosopeti, nemalo njih v hipijevskih oblačilih in zagorelih od preživljanja dnevov na prostem, drugi v ničemer izstopajoči družinski ljudje. Med heterogeno množico so veselo vijugali psi.

Dolgčas? Premakni nogi!

Na sceno sva vpadla okoli poldne, ravno po tem, ko so udeleženci določili urnik aktivnosti po metodi odprtega prostora (angl. open space). Njena štiri načela in en zakon nam je pojasnil znanec s Primorskega Nara Petrovič, o katerem smo pisali v majski Panorami. Kdor je prišel, je pravi; kar se zgodi, je edino, kar bi se lahko zgodilo; ko se začne, se začne; ko se konča, se konča, se glasijo štiri načela. Zakon dveh nog pa narekuje, da ko se začneš dolgočasiti, uporabiš nogi in se premakneš.

Ker je bila tema tokratnega dneva ekovasi preprostost bivanja, so se aktivnosti, napisane na veliki beli prenosni tabli, vrtele okoli različnih znanj, spretnosti in izkušenj z bivanjem v sožitju z naravo. Udeleženci so med drugim ponujali spoznavanje zdravilnih zelišč, ogled izdelave ilovnatih ometov, košnjo s koso, žaganje s starinsko vlečno žago, izdelovanje žvečnih paličic, streljanje z lokom, kuhanje s solarno pečico, pomivanje posode z otrobi, iskanje škratov v gozdu in igre zaupanja.

Za dvig razpoloženja in »poenotenje energij« pa je bila najprej na vrsti joga smeha. Udeleženci so se v krogu razporedili okoli učiteljice, vitalne gospe z natreniranimi smejalnimi mišicami, in za njo ponavljali vaje. Smejanje med pozdravljanjem, otresanjem nevidnih mravelj s telesa, pogovarjanjem po telefonu. Nekateri so nekoliko v zadregi obraze na silo sestavljali v nasmešek, drugi so se popolnoma vživeli. Glasno so se krohotali, držali za trebuhe in tolkli po stegnih, kot da bi slišali najboljšo šalo v življenju. Celota je od zunaj delovala groteskno, kot da bi jo popadla kolektivna blaznost, toda ni bilo mogoče zanemariti, da so se na koncu tudi tisti s sprva bolj kislimi nasmeški nenarejeno režali.

Jadranje v ekstrem

Sledila je notranja umiritev, meditacija ob gongu. Sede na travi sta jo spremljala Aljaž in Žan. Mladca bi bila težko bolj veristična preslikava udeležencev Woodstocka – daljši skodrani lasje, razpeta srajca, platnene hlače, bosa stopala –, hkrati pa je bilo na njiju tudi nekaj kalifornijskega. Prava neomavričarja. »Mladi ljudje danes iščejo varnost,« se je strinjal Žan, »vendar jim več kot finančna varnost pomeni kakovost življenja. Življenje v mestu prinaša same skrbi. Naša generacija ni več pripravljena živeti tako kot naši starši, zato smo se podali v ekstrem.« Ob omembi pripravljanja novinarskega prispevka o dogodku se Žan ni več hotel pogovarjati, Aljaža pa moje zasliševanje ni motilo.

Naravo je imel že od nekdaj rad. V osnovni šoli si je želel postati biolog, vedo o živih organizmih je nekaj let celo študiral, nato se je odločil, da se jo bo raje naučil iz prakse. »Tri leta sem potoval po Sloveniji, spoznaval različne ljudi in se samoizobraževal. Življenje se mi je spremenilo, ko sem se leta 2009 udeležil permakulturne delavnice. Takrat sem začel intenzivneje razmišljati o svoji izobrazbi.«

Pridobil je diplomo iz permakulture in zdaj se preživlja s predavanji in permakulturnim načrtovanjem vrtov. Toda njegov življenjski cilj ni finančna preskrbljenost, temveč čim bolj zmanjšati svoje potrebe. »Uspeva mi že živeti z manj kot 100 evri na mesec. Trenutno se posvečam skrbnemu obdelovanju in negi zemlje, da mi bo v prihodnosti zagotavljala življenjsko varnost.«

S tremi prijatelji prebiva v indijanskem šotoru na Krasu, želijo pa si zgraditi hiško, v kateri bi našli zavetje pred vetrom in s katero bi čim manj posegali v naravo. Starši so bili do njegove odločitve za tako rekoč pobeg s tega sveta sprva skeptični, zdaj pa ga vse bolj podpirajo.

Zvoki gonga so preplavili vso jaso in Aljaž me je zaprosil, ali lahko za nekaj trenutkov utihneva. Med zasanjanim zrenjem v dekle z gongom se mu je na obrazu narisal spontan nasmešek. »Tako lepo je, da se mi kar smeji,« mi je prišepnil.

Moderno je biti eko

Ob uri za kosilo so začeli udeleženci na mize v senčnem delu jase prinašati posode in pladnje z jedmi, ki so jih pripravili doma. Rižote, testenine, solate, zelenjavni namazi in kruh so sestavljali glavni obrok, gora sladic, sadje in doma narejeni sok so bili za poobedek. Udeleženci so se s polnimi krožniki umaknili v zaledje svojih družin in v miru obedovali. Moje novinarsko deformirano uho pa je prisluškovalo paberkovanju para na bližnji odeji. Pravzaprav me je pritegnilo, da je fant komentiral isto, kar sem opazila tudi sama: porscheja cayenna, parkiranega ob poti do ekološkega naselja, in z umetno snovjo v ustnicah obdarjeno žensko, ki se je smukala okoli posod s hrano. Pa sem se jima prisesala.

»Če je kakšen dogodek tako všečen kot ta, hitro postane moderen. Morda se bo tudi ta ženska sčasoma spremenila ali pa bo smetila še naprej, kdo ve,« je o temnolasi Urški Čepin razmišljal Grega. Na piknik v naravi ga je pripeljalo dekle Nataša, ki jo zanimajo ekološke hiše. Tudi sama bi jo z veseljem zgradila – če to ob sedanji obliki njune zaposlitve in posledičnem stanju na bančnem računu ne bi bilo znanstvena fantastika. »Ljudje mislijo, da so takšne hiše dražje, a so v resnici cenejše kot običajne, pa še sam jih lahko zgradiš,« je menila Nataša.

Barbara Renčof z možem in tremi otroki že prebiva v eni takšnih hiš na obrobju manjšega osrednjeslovenskega mesteca. »Krasno je živeti v leseni hiši, idealno pa bi bilo, če okoliški kmetje ne bi toliko zastrupljali zemlje.« Barbara je povedala, da z družino niso tipični pripadniki ekovaške skupnosti, vendar se trudijo živeti čim bolj naravno in trošiti čim manj. Zelenjavo pridelujejo na domačem vrtu, sami kisajo mleko, v treh tednih naberejo le za dve vrečki odpadne embalaže. So ena redkih družin v okolišu, ki ima le en avto, kljub temu da se zakonca v službo vozita v drugo mesto.

Barbara je bila večkrat v Indiji in je že vsaj 20 let vegetarijanka. »Prijateljice so se norčevale iz mene, zdaj pa imata kar dve luskavico in strašno pazita pri prehrani,« je povedala nekoliko samozadovoljno. Ideja bivanja v ekološkem naselju ji je všeč, vendar ni prepričana, ali smo Slovenci dovolj zreli za kaj takšnega. »Še vedno smo zelo sebični.«

Kočevski rog – idealen 
za ekološko naselje

Tone pa je trdno prepričan, da je začetek gradnje ekološkega naselja, ki ga s svojo partnerko in tremi drugimi pari načrtujejo v Kočevskem rogu, le še vprašanje mesecev. Ideja, da je Kočevska idealna za takšno naselje, se mu je porodila, ko je prebral knjigo Kočevska – pusta in prazna. Na občini so predlog sprejeli z naklonjenostjo in skupaj določili najprimernejšo lokacijo, vendar se zadeva štiri leta ni premaknila z mrtve točke, ker je zemljišče v državni lasti. Država ga daje v zakup kmetom, ki za rejo živine na njem prejemajo kmetijske subvencije, tem pa se ne bodo odpovedali tako zlahka.

Toda Tone je prepričan, da bodo naposled vse strani dosegle kompromis. Bodoči prebivalci ekološkega naselja so se zavezali, da bo naselje nekakšen ekološki laboratorij, v katerem bodo preizkušali nove tehnologije in znanja, ki bodo koristili tudi občini. »Nekateri so do nas še vedno skeptični, mislijo, da smo nekakšna sekta, vendar to ni res. Smo le posamezniki, ki si želimo živeti v stiku z naravo in razvijati poglobljen ekološki odnos do okolja.

Tole pa so ostanki hipijevstva,« je pokomentiral evforični ples ob spremljavi tamtamov. Mlada mamica, ki se je še malo prej ukvarjala s sinčkoma – starejšemu je na majici pisalo Save my planet – se je z vsem telesom zlila z bobnarskim ritmom, njen partner, ki je le malo pred tem mlajšemu sinku previjal plenico, se je razgalil do pasu in se ji pridružil. Vitka mladenka je od nekod prinesla piščal in se zvijala ob igranju nanjo, tisti »v ničemer izstopajoči družinski ljudje« iz začetka besedila pa so se počasi odpravljali domov. Bil je idealen dan za piknik v naravi. Prebivalci Razazij in nekateri udeleženci pa so se odločili, da bodo imeli piknik vsak dan.

Od hipijevskih skupnosti do trajnostnih naselij

Ekovasi so v petdesetih letih iz hipijevskih in alternativnih odmaknjenih skupnosti prerasle v inovativna, odprta okolja, predana odkrivanju novih načinov sobivanja ljudi in narave. Običajno so z izrazom ekovasi mišljena trajnostna naselja na splošno; takšna okolja so lahko tako v neokrnjeni naravi kot tudi na urbanih mestnih območjih. V ospredju je sožitje med ljudmi in naravo, ki lahko obojim prinaša boljšo kakovost bivanja. V 90. letih so se ekovasi začele povezovati in nastala je Globalna mreža ekovasi (GEN).