Prve tri dni prihodnjega tedna se bo Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani zvrtelo od višine. Trikrat zapored jo bo polno (vstopnic že nekaj dni ni več) tja gor dvignil Vlado Kreslin (s svojimi glasbenimi gosti in življenjskimi prijatelji). S tistim črnim klobukom in tisto črno kitaro, dvema njegovima najbolj poznanima zaščitnima atributoma. Od leta 1992 naprej je vsak začetek decembra napolnil to dvorano za dan, dva, tri ali celo štiri. Z letošnjimi tremi koncerti se jih bo tako v okroglih dvajsetih letih nanizalo okroglih 50 - vedno do zadnjega sedeža poslušanih in doživetih kot romanje do glasbenega zadovoljstva in življenjskih sporočil.
Nekaj dni pred temi koncerti pa je na police knjigarn prišla še monografska Pesmarica, zajetna kjižna izdaja velikega formata, in prinesla 84 besedil in notnih zapisov njihovih uglasbitev, veliko fotografij iz različnih obdobij Kreslinovega ustvarjanja, nastopanja in življenja, za nameček pa še vrsto navdihnjenih izjav in izpiljenih misli, ki jih je Kreslinovo ustvarjanje prebudilo pri najrazličnejših umetnikih, ustvarjalcih in razmišljevalcih. Kajti »evangelij, ki ga Kreslin oznanja, je enotnost glasbe in poezije«, je njegovo delovanje najbolj nastančno strnil ameriški pisatelj in umetnostni zgodovinar Noah Charney.
Glasba, ki enkrat tako spokojno in medeno mezi iz tiste črne kitare, drugič pa tako divje skoči v prostor, je združena z verzi in spoznanji izpod tistega črnega klobuka v nekaj enotnega, kar je pravzaprav tako težko opisati in tako preprosto doživeti, da je še najbolj podobno evangelijskemu sprejemanju in doživljanju. To dodatno potrjuje še skoraj brezmejni čas, v katerem Kreslinu uspeva napolniti Gallusovo in marsikatero drugo dvorano.
Ni po svetu prav veliko glasbenih legend, ki bi že krepka tri desetletja pridobivala poslušalce in jih vmes ne bi izgubljala ali izgubila. Ta premočrtnost nima nič opraviti z vsakokratnim modnim vijuganjem, lovljenjem aktualnega in trenutno stilsko všečnega. Tako v miru in tišini nam prebiranje njegovih verzov to vedno znova in znova potrjuje in vedno bolj je jasno, da Vlado Kreslin trdno stoji na obeh nogah – na glasbi in na besedi.
Ni naključje da so ga pred dvema letoma sprejeli v društvo slovenskih pisateljev in da so nam in njemu s tem samo potrdili njegovo literarno ustvarjalno moč; potrditve tako samosvoje poti pa je potreben in vesel vsak takšen samohodec, kot je Vlado. Tudi v poeziji je našel poti, ki so samo njegove in za katere se zdi, da so neodkrite čakale prav nanj. »Nekaj je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli,« so mu prišepnile in ga spraševale, ali ve, čigava pesem rabi njegov glas in namesto koga cveti tista roža malo naprej ob rečnem rokavu in ona na dvorišču prekmurske iže.
Od prve knjige pesmi leta 1991 (Namesto koga roža cveti/Sonček je in ti si skuštrana – skupaj z Zoranom Predinom) so besedila v knjigi izšla še leta 1993, prva pesmarica notnih zapisov in besedil leta 1999, štiri leta pozneje pesniška zbirka Vriskanje in jok, pa leta 2006 izjemna Povest o Beltinški bandi, pred dvema letoma pa Pojezije.
Lani so prevode njegovih pesmi izdali v Sarajevu (Umijesto koga ruža cvjeta) in Zagrebu (Prije nego otvoriš oči). Da so Kreslinove pesmi zares pesmi, in ne samo besedila glasbenih komadov, potrjujejo vedno znova ob prebiranju brez glasbene spremljave. »Natisnjene na papirju brez glasbe imajo avtentično moč,« jih je pospremil sarajevski prevajalec Ahmed Burić.
Miljenko Jergović pa nam je razkril, da je Kreslin napisal nekaj njegovih pesmi, »ki jih imaš rad tako dolgo, dokler jih na koncu ne začneš imeti za svoje«. Prav to se dogaja vsem nam, ki nam plejada Kreslinovih naslovov in verzov postaja že nekako domača, ljudska in celo povsem naša, saj je marsikatera njegova izjemna misel že zdavnaj pristala med našimi najbolj intimnimi sporočili ali celo lastnimi življenjskimi slogani. Pač zato, ker Vlado Kreslin zna napisati svojo pesem tako, da lastnemu in občemu življenju podstavi deviško bel list papirja, in ko trenutek, dan ali teden pozneje življenje spolzi čez list, ostane na njem Vladova pesem. In naša pesem. Tako izvemo: Letos bo huda jesen, Daleč je moj rojstni kraj, Daj mi, Micka, pejneze nazaj, Z Goričkega v Piran, Tak kak riba brez vode, To ni političen song, To pri nas ni možno, A tisto črno kitaro še mate, Še ptice letijo na našo stran... Vlado natančno ve in priznava, da smo v Sloveniji za besedna sporočila izredno zahtevna publika.
Pri tem pa nam v skoraj sleherno pesem kot sviloprejka zaprede vsaj majhen naboj kritičnega ocenjevanja dogajanja, ki ga je le še treba odkriti, da z njim dobi pesem še naslednjo dimenzijo in nas spretno ovije v nadaljnje branje in iskanje.
Nastopi in koncerti Vlada Kreslina so nam spet odkrili, kaj je to pesem v najbolj elementarnem pomenu besede. Zapisana pesem je poezija, uglasbena je glasba; elementarno pa je pesem lahko le enoviti spoj besede in muzike, ki v dobrih primerih sicer res vidno ne šepa, če je samo na besedni ali samo na glasbeni nogi, a skupaj in na obeh nogah hkrati je poskočna in plešoča, počasi in premišljajoče sprehajajoča se ali pa tudi na obeh nogah ob odprtem grobu kot trdno vkopana žalostinka – a vedno prava dvonoga pesem.
Prav Vlado Kreslin je z znamenito Beltinško bando povzročil prerajanje pesmi v elementarne pesmi. Prerod prekmurske in slovenske etno glasbe je bil sočasen proces in po njihovih nastopih nič ljudskega, podeželskega, nič etno obarvanega ne bo več pristalo tam, kjer je bilo pred njimi. Kakšnih dvajset izjemnih glasbenih albumov – od prvega Od višine se zvrti (z zasedbo Martin Krpan) do lanskega, izjemno dobro sprejetega Drevoreda – je zdaj na Kreslinovi in na naših policah. Eni ne morejo prehvaliti Kreslinčic, drugi Spominčic, tretje vedno znova prevzema Pikapolonica... Toliko tega Kreslinovega življenja in dela je že ponarodelo, toliko se ga je že pokrilo z njegovim črnim klobukom in skrilo v njegovo črno kitaro.