Povsod v EU manjka delavcev in stanovanj

Evropski komisar Nicolas Schmit: Za ohranjanje evropskega življenjskega standarda se bo treba pogovarjati o organiziranih migracijah.
Fotografija: Ljudem moramo zagotoviti dostopno streho nad glavo, kar pa je trenutno problem po vsej Evropi, pravi Nicolas Schmit, evropski komisar za delo. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Odpri galerijo
Ljudem moramo zagotoviti dostopno streho nad glavo, kar pa je trenutno problem po vsej Evropi, pravi Nicolas Schmit, evropski komisar za delo. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Problemi pomanjkanja delovne sile, dostopnih stanovanj in urejene dolgotrajne oskrbe so vseevropski, države pa se jih lotevajo z različnimi, bolj ali manj uspešnimi pristopi, ocenjuje evropski komisar za delovna mesta in socialne pravice Nicolas Schmit, ki se je v zadnjih treh dneh srečal s številnimi predstavniki vlade, državnega zbora, pa tudi sindikatov in delodajalcev v Ekonomsko-socialnem svetu.

Ste med najbolj odločnimi zagovorniki socialnega dialoga. Zakaj se vam zdi tako pomemben?

Evropska družba si rada predstavlja, da je socialna tržna ekonomija. Socialno partnerstvo, kjer imajo pomembno vlogo tako delodajalci kot sindikati, je bistveni del tega, kako upravljamo naše gospodarstvo. Za države, kjer je socialni dialog razvit in učinkovit, je značilno, da imajo razmeroma dobre ekonomske kazalce, praktično zagotovljen socialni mir in visoko družbeno kohezijo.

Vse to je posebej pomembno v obdobju velikih gospodarskih in družbenih sprememb in izzivov, da bodo prehodi uspešni in predvsem sprejemljivi za prebivalce in zlasti za delavce.

A hkrati ugotavljate, da je vse manj delavcev sindikalno organiziranih.

To je dejstvo. Praktično v vseh članicah beležijo sindikati upad članstva, z nekaj izjemami. Razlogov za to je sicer več, kot poglavitnega pa vidim spremembe v industriji. Sindikati so bili močni v velikih, tradicionalnih panogah, kot sta bili jeklarstvo in rudarstvo. Danes številne od teh industrij nimajo več nekdanje vloge. Po drugi strani pa ugotavljamo, da se sindikati niso znali vedno prilagoditi spremembam v gospodarstvu. Danes je veliko manjših družb, start-upov in drugih oblik podjetij, kjer zaposleni niso interesno organizirani.

Socialnega dialoga ne moremo ohranjati s šibkimi partnerji, kar velja tako za sindikate kot za delodajalska združenja.

Po drugi strani vse manj delavcev krijejo kolektivne pogodbe. Zakaj se zavzemam za kolektivna pogajanja? Evropska komisija je sicer sprejela direktivo o minimalni plači, ki je najnižji standard, določanje drugih plač pa mora biti stvar kolektivnega pogajanja. Potrebujemo socialne partnerje, ki so se sposobni pogovarjati in postavljati plačne lestvice v skladu s svojo panogo.

Sem zagovornik minimalne plače, še bolj pa kolektivnih pogajanj.

V zadnjih letih so se zelo razširile nove oblike dela, kot je denimo platformno. Kako bo slišan glas teh delavcev?

Zadeva sindikatov je, kako bodo organizirali te delavce in branili njihove interese. Novi poslovni modeli, načini dela, platformno delo so se razvili zaradi možnosti, ki jih daje tehnologija in so hkrati tudi odziv na povpraševanje. Če nihče ne bi naročal hrane na dom, ne bi bilo raznašalcev. Gre za storitve, ki jih omogočajo platforme. Nič nimam proti načinu, kako se izvaja storitve, pa ne gre samo za dostave, ampak tudi transport in še marsikaj drugega. Kar je pomembno, pa je, da imajo ljudje, ki se s tem ukvarjajo, socialno zaščito. Zakaj voznik Uberja ne bi bil zdravstveno zavarovan? Zakaj dostavljavec hrane ni zaščiten v primeru nesreče? Zakaj ne zaslužijo dostojnega plačila, vsaj minimalne plače? Vse te dejavnike je treba upoštevati pri razvoju novih poslovnih modelov.

Ena od temeljnih točk razprave je, ali so ti ljudje svobodnjaki, samozaposleni ali so zaposleni, čeprav platforme tega ne priznavajo, a izpolnjujejo kriterije, ki definirajo status zaposlenega. Predlagamo direktivo, da bi te zadeve uredili, definirali, kakšen je zaposlitveni status. Od platforme do platforme bodo lahko razlike. Zaposleni v teh panogah morajo imeti enake pravice, kot pritičejo zaposlenim v kateremkoli drugem sektorju, za ustrezno socialno zaščito v tej rastoči gospodarski dejavnosti.

Kako se udejanja direktiva o minimalni plači?

Po mojem mnenju je direktiva o minimalni plači velika sprememba v evropski socialni politiki. Še pred nekaj leti ne bi nihče pričakoval, da je kaj takega mogoče na ravni EU. Gre za zelo pomemben signal, ki ga je že od začetka dajala predsednica komisije Ursula von der Leyen, da je treba delo dostojno plačati ter da ne bi smel nihče, ki dela, živeti v revščini.

Dogovor nam ne dovoljuje, da sami v komisiji opredelimo raven minimalne plače, gre za postopke, indikatorje, tudi socialni dialog. Cilj je, da je minimalna plača družbeno primerna v odnosu do kupne moči, v funkciji boja proti revščini, pa tudi v odnosu do gospodarskega razvoja. Minimalna plača ne more biti bistveno višja, kot jo narekuje produktivnost. Tudi ta element je treba upoštevati.

Minimalne plače so se v zadnjih mesecih zvišale v več državah, ne neposredno kot posledica direktive, bilo pa je pomembno sporočilo. Članice so se odločale za ta korak zaradi visoke inflacije, da se ne bi še bolj zmanjšala kupna moč tistih, ki so v spodnjem delu plačne strukture.

Kako velik problem trga dela v EU je pomanjkanje delovne sile?

Po vseh državah članicah se soočajo s pomanjkanjem delavcev na številnih področjih, in to posebej visoko usposobljenih, iščejo pa tudi srednje in nizko kvalificirane delavce.

Gre za zelo resen problem. Pomanjkanje delovne sile pomeni, da gospodarstva ne bodo dosegala pričakovane ravni rasti, to je ozko grlo za ekonomski potencial.

Kako se lahko tega lotimo? Prvi korak bi bil zagotovo več mobilnosti na trgu dela. Številni poklici, ki jih danes poznamo, bodo v bližnji prihodnosti izginili. Ljudem moramo pomagati, da bi hitreje zamenjali poklic, z dobro ciljanim usposabljanjem, dokvalificiranjem oziroma drugimi načini izobraževanja. Podpiramo ukrepe za spodbujanje tranzicije med sektorji.

Drugi korak je pogledati, kje so rezerve na trgu dela. V nekaterih članicah je delež zaposlenih žensk še vedno razmeroma nizek, čeprav so bolj izobražene kot moški. Za večjo vključenost žensk na trgu dela pa bi države morala investirati v vrtce oziroma varstvo za otroke.

Če nobeden od teh korakov ne da rezultatov, ostane le še opcija organizirati zakonite in ciljane migracije za prosta delovna mesta. Predstavili smo načrt za iskanje talentov »Talent Pool« – vemo, da je primanjkljaj v določenem sektorju, in poskušamo najti države, kjer bi našli ljudi za to delo ter jih, morebiti, za to tudi usposobili, seveda pa jim zagotovili enake pravične pogoje dela in plačila kot državljanom.

EU ne bo mogla ohraniti svoje življenjske ravni in socialnih standardov ter konkurenčnosti, če bo zapirala vrata priseljevanju. Tega moramo organizirati, ga umestiti v pravne okvirje in zagotoviti, da imajo ljudje, ki pridejo, možnosti za integracijo v družbo.

O tem se moramo odkrito pogovarjati tudi z državljani. Smo starajoča se družba, v več sektorjih nismo sposobni pokriti potreb, ki jih imamo, in priseljevanje je eden od načinov za zagotovitev določenih storitev.

Kako daleč ste pri teh debatah in načrtih?

Nekatere članice so se na lastno pest lotile povezovanja z državami zunaj EU in sklepajo ciljane sporazume za sodelovanje.

Mi smo začeli proces, poteka nekaj pilotnih projektov, s članicami se moramo pogovoriti o potrebah in možnostih, ki jih imajo. Pa tudi o tem, s kom se bomo povezovali, kje so ljudje, ki so pripravljeni priti v Evropo in delati tukaj, kakšna usposabljanja moramo nuditi.

V okviru evropskega stebra socialnih pravic ste si med cilji zastavili, da bo do leta 2030 vsaj 78 odstotkov prebivalcev med 20. in 64. letom aktivnih na trgu dela. Kako nameravate to doseči? Zlasti med starejšimi od 60 let je ta delež danes bistveno nižji.

Govorimo o povprečju 78 odstotkov, kar ne pomeni, da bi pri vseh starostih morali dosegati ta cilj. Pri starejših bo delež nižji iz očitnih razlogov.

Ljudje danes živijo dlje, kot so nekoč, kar je zagotovo dobra novica, a se moramo ob tem pogovarjati o tem, kako prilagoditi starost upokojitve. V dobršnem delu članic je danes določena pri 65 letih, kar pa dejansko doseže razmeroma malo zaposlenih. Mnogi niti ne morejo, denimo tisti, ki so začeli delati zelo zgodaj, ali tisti s fizično zelo zahtevnimi službami ali na zelo stresnih delovnih mestih.

O pogoju starosti za upokojitev bi se morali pogovarjati na podlagi različnih parametrov. Po drugi strani moramo investirati v zaposlene, ki so starejši od 50 let – narobe je, da se podjetja pogosto nehajo ukvarjati z njihovim usposabljanjem, ob tem pa ne upoštevajo, kaj vse lahko ti ljudje prispevajo s svojimi izkušnjami.

Poleg tega moramo ponovno razmisliti o tranziciji med aktivnim življenjem in upokojitvijo. Danes se zgodi rez – en dan delaš, naslednji pa nič več. Mogoče bi se lahko domislili bolj fleksibilnih načinov, da bi posamezniki postopoma zniževali delovno aktivnost. Tisti na fizično napornih delovnih mestih bi mogoče zadnja leta opravljali manj telesno zahtevne naloge.

Drugi cilj stebra je, da je treba v primerjavi z 2019 znižati število ljudi, ki tvegajo revščino ali socialno izključenost za najmanj 15 milijonov, vključno z vsaj petimi milijoni otrok.

Danes živi skoraj sto milijonov Evropejcev pod pragom tveganja revščine. To je zelo visoka številka! Govorimo o tem, da eden med petimi prebivalci EU, celo še manj, tvega revščino, med njimi je 20 milijonov otrok. Nekaj moramo ukreniti. Po mojem mnenju je zmanjšanje za 15 milijonov zelo skromen cilj, ki pa ga je še treba doseči. Prilagoditi ga je treba kontekstom, ki se med državami razlikujejo, a pod črto je treba ljudi potegniti iz revščine. Kako? Predvsem z dostojno plačanim delom, delom za polni delovni čas, ne s prekarnimi oblikami. Posebej se moramo osredotočiti na ženske, zlasti mame samohranilke, ki so zaradi pomanjkanja socialnih mrež prisiljene delati skrajšani delovni čas in podobno.

Drugi vidik, ki pomembno vpliva na premoženjsko stanje prebivalcev, so dostopna stanovanja. Tudi z dobro službo si lahko reven, če so najemnine tako visoke, da ti poberejo dobršen del dohodka. Zagotoviti moramo ljudem dostopno streho nad glavo, kar pa je trenutno problem po vsej Evropi.

Kakšen pa je po vašem mnenju pravi pristop za to, da se prebivalcem to zagotovi?

Prvi odgovor bi bil – gradite več dostopnih stanovanj. Če je na tržišču dovolj bivališč, ki pa so zelo draga, ker je povpraševanje večje, kot je ponudba, morate ukreniti kaj v smeri ponudbe. Če nepremičninski trg tega ne uravnava sam od sebe in ne deluje v smeri, da bi si lahko vsak našel stanovanje, morajo intervenirati oblasti, tudi s podporo gradnje stanovanj.

Kako velika naj bo vloga javnih sredstev pri tem?

Ni splošnega pravila. Ne morem reči, kako velika naj bo. Bistvo je najti rešitev za ključni socialni problem. Ves čas govorimo o plačah, na primer, za koliko bomo zvišali minimalno plačo in kako bo to pripomoglo k boljšemu življenjskemu standardu ljudi. Ampak če dvignete plače za deset odstotkov, stanarine pa se hkrati zvišajo za 20 ali celo 30 odstotkov, kaj se zgodi?

Izkušnje kažejo, da nesorazmerja med nepremičninsko ponudbo in povpraševanjem trg ne uravnava. Odgovornost nosilcev oblasti, pa naj bo to vlada, regija ali občina, je, da korigirajo trg s tem, da vlagajo več v gradnjo. To lahko počnejo sami ali v javno-zasebnem partnerstvu, več različnih možnosti je. A intervencija je potrebna, da začnemo reševati enega največjih socialnih problemov – dostojna dostopna stanovanja.

Še eno področje s pomanjkljivo ureditvijo je dolgotrajna oskrba.

Pri vseh teh področjih je odločilna vloga samih držav, evropska komisija ne more zapovedovati ureditve.

Dolgotrajna oskrba je prav tako splošno evropski problem, kot so stanovanja. Povsod se soočajo z njim.

Tudi pri dolgotrajni oskrbi ni enotne rešitve. Nekateri starejši potrebujejo malo podpore pri opravilih, drugi pa zelo veliko. Odvisno je od vsakega posameznika, potrebe pa se s časom tudi spreminjajo. Vzpostaviti je treba fleksibilen sistem, ki se odziva na potrebe ljudi. Nekoč se je zdela institucionalna oskrba najboljšo pot, danes pa moramo biti veliko bolj inovativni pri tem, kako bomo zagotovili storitve, da bodo starejši lahko kolikor dolgo je mogoče doma, kar si želi velika večina.

V zvezi z dolgotrajno oskrbo smo oblikovali priporočila, da mora slediti standardom kakovosti, da ne gre za posel, kot je katerikoli drugi, ter da je treba izboljšati pogoje dela, ki je pogosto podplačano.

Epidemiji covid-19 je praktično takoj sledila vojna v Ukrajini. V kakšnem stanju je evropski trg dela po dveh takih krizah?

Epidemija je bila bistveno drugačna kriza, z evropskimi instrumenti smo posredovali, da so se ohranila delovna mesta in dejavnost podjetij.

Z vojno pa je nastala zelo drugačna situacija. Njen učinek je opazen predvsem pri cenah energije in posredno tudi hrane. Pojavljajo se motnje v preskrbnih verigah, a najbolj skrb vzbujajoča je visoka inflacija. Sprejeli smo več ukrepov za njeno zajezitev, pomoč je treba nuditi tistim gospodinjstvom, ki so najbolj prizadeta.

Na srečo so se cene energentov zdaj znižale in upamo, da bodo tudi ostale na tej ravni. Na dolgi rok pa bomo morali spremeniti svoj model – veliko moramo investirati v nove energije, da bo Evropa z energetskega vidika bolj avtonomna. Zgraditi moramo nov energetski sistem, vlagati predvsem v obnovljive vire, to se je zelo pospešilo v zadnjih mesecih. Na srednji rok se bodo s tem znižale cene energentov, kar ne bo pomagalo le gospodinjstvom, ampak tudi našim podjetjem, ki so zdaj v konkurenčno slabšem položaju od držav iz drugih delov sveta, kjer so cene energentov trikrat ali štirikrat nižje, kot so v EU.

Preberite še:

Komentarji: